Tiskane izdaje
Dogodki zadnjih dni so nas znova pahnili v stanje splošne zaskrbljenosti. Upravičeno, dogajajo se stvari, ki so najmanj sprejemljive, če že ne grozljive, in navadili smo se, da nanje reagiramo; da jih komentiramo ter izražamo stališča, resda iz udobja svojih varnih bivališč, a tega si ne smemo očitati. Izrekanje mnenja še vedno ostaja politična gesta, tisti minimum političnega, ki ga ne glede na vse moramo spoštovati.
V nepregledni poplavi komentarjev se eden neprestano ponavlja: kako se lahko kaj takšnega dogaja zdaj, v enaindvajsetem stoletju? Stavek izraža največjo možno stopnjo nejevere in zgroženosti ob dogodku, ki bi se po vseh pravilih moral zgoditi v neki temni barbarski preteklosti, ne pa v našem času; v času, za katerega smo (očitno) prepričani, da je manj barbarski ter bolj human in prosvetljen.
Ljudje imamo občutek, da živimo na koncu zgodovine, vselej in že od nekdaj. Da je naš čas nekaj posebnega; da se je neki nenapisan načrt razvoja človeštva dovršil v tem, kar živimo danes. Po eni strani gre za napuh, imenujmo ga napuh bitij sedanjosti. Po drugi pa je to logična posledica dejstva, da o prihodnosti ne vemo nič. In zato je povsem razumljivo, da se doživljamo kot bitja s konca časa; ker to na neki način tudi smo.
A če se malce razgledamo po enaindvajsetem stoletju, po svojem koncu časa, ki je baje presegel barbarstvo preteklosti. Kako daleč smo prišli in kje dejansko smo? Rosa Parks resda ima svoj sedež na avtobusu, medtem pa Colin Kaepernick ob nogometnem igrišču kleči, in to v državi, ki je skoraj sto let po Benitu Mussoliniju za svojega prvega moža izvolila njegovo repliko. Predsednik evropske države nad udeležence neobstoječega referenduma pošilja policijo s še kako obstoječimi pendreki. Upokojeni računovodja pri štiriinšestdesetih se s skoraj toliko kosi orožja zabarikadira v hotelski sobi in začne streljati. V državi, ki si je izmislila nacizem, doseže stranka, ki je njegov dedič, velik volilni uspeh. In v domačih krajih? Na sodišču se zgodi epilog zgodbe o smrti dveletne deklice, žrtve nasilja in zanemarjanja lastne matere. To je bera enega samega tedna. In to so zgolj najbolj izpostavljeni dogodki; tisti, ki smo jih komentirali vsi.
Ogromno materiala za zgražanje in spraševanje, kako se lahko takšne stvari dogajajo v enaindvajsetem stoletju. Ampak kaj pa je tisto, kar prosvetljuje naš čas in ga dela drugačnega? Znanost? Vprašajte tiste, ki pravijo, da je globalno segrevanje fantazma. Ali pa one, ki ne cepijo svojih otrok. Digitalizacija ter globalna povezanost? Internet se je resda zgodil kot obet nove dobe človeštva in se razprl kot prostor svobode, a kaj kmalu razkril svojo temno plat ter postal odlagališče sovražnosti in primitivizma ter medij, ki prenese vse, tudi umor v živo. Lahko svoje upe polagamo v tiste, ki prihajajo za nami? Ne vem, iz študentskega kampusa v neposredni bližini mojega doma se je včeraj razlegal koncert Jelene Rozga in Špele Grošelj.
Mešam jabolka in hruške, poenostavljam in v isti koš mečem stvari, ki se zdijo neprimerljive, vem. Ampak to počnem z namenom. Stvari so med seboj pač prepletene v nepregleden klobčič, ki mu je nemogoče najti začetek in konec, kot celota pa tvori tisto, kar imenujemo naš čas: čas, v katerem se določene stvari preprosto ne bi smele dogajati. Pa kljub temu se.
V novo stoletje smo vstopili s prepričanjem in vero, da se tisto prejšnje ne more ponoviti. Če potegnemo črto in tragedije spremenimo v statistiko, dvajsetega za zdaj še nismo presegli. A bodimo previdni, enaindvajseto se je šele dobro začelo.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
