Posredovanja: Od 29. novembra do 29. novembra

Že prastara modrost nas uči, da se je treba najbolj bati spreobrnjencev.

Objavljeno
30. oktober 2017 09.26
Posodobljeno
01. november 2017 11.00
rsi*dan policije
Boštjan Narat
Boštjan Narat
Predvolilna kampanja je pričakovano postregla z naborom bolj ali manj benignih bizarnosti. Nekatere so me začudile, druge navdale z blago nejevero, tretje spravile v bes. Ampak samo ob eni me je premagal krohot.

Šlo je za eno tistih manj resnih situacij, v katerih so mediji preverjali splošno razgledanost kandidatk in kandidatov. In glavna junakinja dogodka je bila - ne povsem nepričakovano - samooklicana ter nesojena vrhovna moralna avtoriteta slovenstva, gospa Angelca Likovič. Vprašanje, s katerim so jo soočili novinarji, je bilo zelo preprosto, tako rekoč osnovno: Kdaj v Sloveniji praznujemo dan državnosti? A v konkretni situaciji jo je nezahtevni izziv spravil v zadrego, mencala je in razmišljala, dokler si ni po nekaj neuspelih poskusih vidno oddahnila ter izstrelila kot iz topa: 29. november!

Krajši opomnik za vse, ki ste mlajši od 25 let: 29. november je bil praznik, velik praznik, pomemben praznik, dan republike. Na ta dan smo obhajali obletnico 2. zasedanja AVNOJ-a, rojstva države, povsod so plapolale zastave, na slovesnostih se je ljudi kar trlo in na ta dan so oziroma smo bili otroci iz navadnih cicibanov povišani v pionirje, v zametke političnih bitij ter odgovornih članic ter članov samoupravne skupnosti. In uganili ste, šlo je za praznik Socialistične federativne republike Jugoslavije, države, ki že 26 let ne obstaja več.

Če bi se hotel norčevati iz gospe Likovič, bi jo na tej točki prekrstil v tovarišico. Ampak to ni moj namen. Njen volilni rezultat je že sam po sebi zadosten komentar njenih stališč in prepričanj, predvsem pa v tej zgodbi v resnici ne gre zanjo. Gre za tisto, kar predstavlja.

A najprej nekaj besed v obrambo njenega spodrsljaja: lapsusi se pač dogajajo in ob dveh najpomembnejših praznikih republike Slovenije, dnevu samostojnosti in dnevu državnosti, se tudi sam vedno zmedem, priznam. Vedno moram pomisliti, kateri je posvečen plebiscitu in ga torej praznujemo tik pred novim letom, kateri pa dejanski razglasitvi samostojnosti in zato spada na začetek poletja. A lapsus gospe Likovič je šel konkretno dlje od te povsem razumljive zamenjave: 29. november se je v njen odgovor pritihotapil iz spomina na neke davno minule čase, ki jih ravno ona in njeni na deklarativni ravni neprestano označujejo za k sreči davno preživele. Hvala bogu živimo v novi državi. Le praznike očitno še praznujemo po starem.

Lapsusi se torej dogajajo, vsem in marsikdaj, in skoraj vedno tudi nekaj razkrivajo. Izpovedujejo tisto, kar iz navidezne pozabe bistveno oblikuje našo miselnost. In prav ta preprosti princip je na delu tudi v konkretni zgodbi. Gospa Likovič je predstavnica mišljenja, ki je jasno, preprosto in ki ne dopušča izjem; zagovornica vrednostnega sistema, utrjenega do rigidnosti, v katerem drugačnost na deklarativni ravni sicer obstaja, a je v resnici nepredstavljiva. In govorica tega idejnega sveta je groba ter brez miselnih nians; življenje reducira na sistem popreproščenih maksim, ki so zavezujoče za vse. Kdor ni z nami, pa je pač proti nam.

Morda se bo komu izraz fanatizem zdel pretiran, a če se zazremo v slovarsko definicijo besede, kaj hitro ugotovimo, da se z opisanim načinom razmišljanja v marsičem sklada. In zgodba o 29. novembru kot dnevu državnosti Republike Slovenije je po svoje zgodba o fanatični privrženosti sistemu, takšnemu ali drugačnemu. Na neki ravni je namreč fanatizem neverjetno prilagodljiv in že prastara modrost nas uči, da se je treba najbolj bati spreobrnjencev. Govorica fanatizma je na tej ravni prazna. Je kot vera, ki po potrebi brez težav zamenja boga. In čeprav govori jezik ideologije, v resnici ni ideološki ali politični, pač pa psihološki pojav.

Prav tu pa je treba biti previden. Izpraznjena govorica se namreč - ko je enkrat razgaljena kot prazna in nesmiselna - zdi nenevarna. V resnici pa je na kakršnakoli razkritja imuna. Njene glasnosti in samozavesti ne omaja nič in v svoji absurdnosti vse bolj suvereno pleše po političnem parketu. In čeprav se zdi, da si ne zasluži drugega kot ignoranco, ta ni pravi odgovor. Tako kot ni dovolj, da nanjo opozarjamo; moramo se ji smejati; krohotati: ves čas, neusmiljeno in neposredno v obraz. Od 29. novembra do 29. novembra.

***

Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.

Njegove bloge lahko prebirate TUKAJ.