Tiskane izdaje
Zgodba o samozaposlenih v kulturi včasih spominja na mehiško telenovelo. Vsakih nekaj let je narejena nova raziskava, ki se dokoplje do podobnih zaključkov kot prejšnja, ministrstvo za kulturo bolj ali manj redno servisira uredbo o samozaposlenih ter s tem spreminja kriterije in pogoje njihovega dela, vsi, ki se jih stvar tiče, pa neprestano ponavljajo, da področje potrebuje korenite in sistemske spremembe onkraj kozmetičnih popravkov.
Tudi zadnji, decembrski poseg v uredbo je sprožil podoben vihar v kozarcu vode: problematika samozaposlenih je bila izpostavljena očem javnosti, vrstile so se okrogle mize, po katerih so kolobarili bolj ali manj isti gostje, izpostavljene so bile težave, predlagane rešitve, po nekaj tednih pa je debata zamrla in izgubila pozornost javnosti. Papirji so obležali v predalih ministrstva, življenja tistih s statusom pa tečejo naprej. Tako ali drugače.
Pa dovolj pisanja v tretji osebi. Tudi sam sem samozaposlen v kulturi in prejšnji teden sem se kot voditelj oddaje Panoptikum na RTV Slovenija v dogajanje aktivno vključil. Za mizo sem zbral precej pričakovan nabor gostov, s katerimi smo analizirali situacijo, izpostavili težave, predlagali nekatere rešitve, na koncu pa nekako obviseli v zraku, soočeni z gordijskim vozlom, ki ga ne znamo in ne zmoremo presekati. Da ne bo pomote: zasedba je bila absolutno kredibilna in moji gostje so govorili pametne ter relevantne stvari. Ampak kljub temu smo studio številka dve zapuščali z rahlo neprijetnim priokusom: kot da je bilo naše druženje sicer smiselno, a hkrati nič več kot samo še en del neskončne nadaljevanke.
Forumaši znajo o samozaposlenih povedati marsikaj; praviloma uporabljajo izraze, kot so priveski in zajedavci. Pa tudi kadar je dikcija javnosti bolj benigna, se človek ne more znebiti občutka, da ljudje na splošno nimajo natančne predstave o tem, kdo ali kaj samozaposleni v kulturi so oziroma smo. Pa saj tega jim niti ne gre zameriti. Kar vidijo, so podatki o denarju, ki gre za naše prispevke − prispevke tistih, ki izpolnjujejo kriterije in ne presegajo cenzusa (mimogrede: pri prvih se išče izjemnost, medtem ko je drugi nastavljen na povprečje, kar je oksimoron, ki si zasluži posebno obravnavo) −, o delu, ki ga teh 2600 in še nekaj ljudi opravi v kulturni produkciji, pa se govori precej bolj redko. Redko se omeni, da bi brez sodelovanja samozaposlenih v Sloveniji zelo težko posneli kak film ali na oder postavili gledališko predstavo; da za vrsto poklicev, ki so za kulturo bistveni, redne službe preprosto ne obstajajo; da med samozaposlenimi najdemo vse, od najbolj »hermetičnih larpurlartistov« do pop zvezdnikov: da je med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada večina samozaposlenih ... Skratka: da to niso ljudje, ki živijo na nekem oddaljenem otoku, kjer sebi v veselje zganjajo umetnost, bogu kradejo čas in državi pijejo kri, ampak da gre za vitalen del kulturne produkcije, katere doprinos je konkreten in izmerljiv.
Pa dovolj o tem, pravzaprav sem se ujel v past. Ljudje iz kulturniške srenje smo nagnjeni k temu, da svoje početje in njegov smisel pred skupnostjo nenehno opravičujemo, in delno sem tej slabi navadi in privzgojeni ponižnosti podlegel tudi v tem besedilu, zato bom zaključil v drugačnem duhu. Samozaposleni smo seveda izjemno heterogena in raznorodna človeška podvrsta, ampak po vseh letih izkušenj si upam − če na svoje kolegice in kolege pogledam s strani − trditi troje: da gre za ljudi, ki so ustvarjalni, kar dokazujejo s svojim delom; da so to ljudje, ki so pogumni, zaradi česar si upajo vztrajati v negotovosti; ter da vsaj na splošno niso pohlepni in da svoje delo opravljajo predvsem iz ljubezni. Vse to pa so kvalitete, ki bi jih država in družba po vseh pravilih morali spoštovati in podpirati.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
