Tiskane izdaje
Obstajajo ljudje, ki se jim mudi. Neprestano. Vsako naključno ali dogovorjeno srečanje začnejo s kratkim traktatom o tem, da so popolnoma zasuti z delom, da ne vedo, kje se jih glava drži, in da se jim bo zmešalo. Po tem otvoritvenem ritualu so sicer pripravljeni prisluhniti sogovorniku, a ta se ob tem, ko nadleguje nekoga, ki je tako na robu z živci in energijo, le stežka znebi občutka slabe vesti. Če se povrh vsega v svoji koži počuti dovolj dobro, ima poleg službe čas za življenje in v svojem delu celo ne trpi, pa si prezaposlenemu sogovorniku ali sogovornici sploh ne upa pogledati v oči.
Pojav seveda ni nov, poznam ga že vse svoje odraslo življenje (da ne bo pomote: občasno vanj zapadem tudi sam), a vendarle se mi zdi, da se v zadnjih letih z njim srečujem bolj pogosto. Kot da bi zasutost z delom in stanje neprestane panike postala prevladujoč modus operandi zaposlenega človeka.
Vzrokov je seveda več in prvi je prekleto resen: ogromno ljudi dejansko dela preveč; in če so poleg tega še obsojeni na prekarna in podplačana delovna razmerja ter s tem na neprestano negotovost, ki jim onemogoča kakršenkoli dolgoročnejši življenjski načrt, imajo razlogov za pritoževanje več kot dovolj. Ampak absurd je ta, da so takšni ljudje praviloma tiho. Nekaterim občasno poudarjanje vsega naštetega sicer služi kot ventil, ki jim pomaga preživeti, večina pa se sčasoma navadi na ukrivljen hrbet in s sklonjeno glavo pač gara. Dokler ne pregorijo. Kot tihe žrtve sveta novih oblik izkoriščanja. Zanje znameniti napis našega premiera o jamranju in iskanju rešitev ni zgolj slaba šala, pač pa cinizem najbolj krvoločne sorte.
Drugačna zgodba so ljudje, ki so zapadli Petrovemu pravilu. Če načela, ki sta ga leta 1969 domislila Laurence J. Peter in Raymond Hull, ne poznate, naj ga na kratko opišem. V vsaki kadrovski strukturi bo človek s tem, ko bo dokazal svojo sposobnost za opravljanje določenega dela, napredoval za stopničko više; dokler ne bo priplezal na pozicijo, ki ji v resnici ni dorasel, in tam obtičal. Tisti, ki so to stopnjo že »dosegli«, so dejansko preobremenjeni, kar sicer radi poudarjajo, so pa pri tem previdni. Nekje globoko v sebi se namreč vendarle zavedajo, da je pravi problem njihova nesposobnost in da bi bila rešitev težav preprosta: samo stopiti bi morali stopnico nižje. Česar pa seveda ne storijo nikoli.
In na koncu imamo tretjo vrsto, najbolj glasno in po svoje najbolj zanimivo. To so ljudje, ki se v stanju konstantne panike počutijo udobno. Dejanska količina in zahtevnost dela sta zanje nepomembni; vsako, še najmanjšo obremenitev razglašajo za konec sveta ter potencialno osebno katastrofo. In v tem neizmerno uživajo.
Ti ljudje v resnici nimajo problema − praviloma imajo redne in spodobno plačane službe −, so pa oni problem za vse, ki so ali smo prisiljeni z njimi sodelovati. In če so tisti, ki spadajo v prvo skupino, žrtve sistema, tisti iz druge pa žrtve lastne nesposobnosti, pripadniki tretjega plemena spreminjajo v žrtve ljudi okoli sebe. Neprestano in nepotrebno poudarjanje lastne prezaposlenosti in trpljenja sta namreč znak oholosti, ki delu in trudu drugih odreka vrednost. Pogled ljudi, ki jim je stanje kostantne panike nekaj naravnega, nam sporoča: »Ti ne veš, kako je to!« Vse, kar šteje, je njihovo delo. Kar pekli, so njihovi problemi. Njim se mudi, tebi pač ne. Njihova zasutost z delom je dokaz njihove pomembnosti in nepotrebnosti vseh drugih.
S časom se človek nauči nadležne mantre ignorirati. Ampak včasih − še posebej takrat, ko slišim novo zgodbo o podplačanem pripravniku v pravni pisarni, ogoljufanem gradbenem podizvajalcu ali novinarki s šestič podaljšano pogodbo za določen čas − bi tovrstnega nergača najraje na gobec. Ker si to pač zasluži.
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
