Tiskane izdaje
V enem tednu sem doživel oba. Vsakega na svoj način, vsakega s precej drugačnim razlogom. Če je bila Patti Smith ena tistih zame še nevidenih, ampak nujnih koncertnih izkušenj, je bil Robbie Williams bolj stvar firbca in naključja, posledica ene tistih zakaj-pa-nejevskih odločitev. In v obeh primerih sem bil deležen vrhunskosti, ki pa se med seboj razlikujeta v neki temeljni točki. Prav ta točka in ravno ta razlika začenjata moje tokratno pisanje.
Prvih 45 minut koncerta Patti Smith je bilo najboljša odrska izkušnja, kar sem jih bil deležen v življenju. Način, kako je skupaj z bandom gnala svoje Konje po križevniških prostranstvih, je bil nekaj med rock'n'rollom, literarnim večerom in verskim obredom, v vseh dimenzijah pa magnetičen in nepozaben. In Patti je bila − če parafraziram Vladimirja Majakovskega − ponosna, lepa, stara 68 let. Sivolaso utelešenje nečesa, kar sega onkraj rock spektakla.
Ta se je začel v trenutku, ko so se Konji izpeli, ko je večer iz sfere nečesa povsem drugačnega zdrsnil v polje pričakovanega, v parado hitov in sprehod skozi lastno glasbeno preteklost; v tisto, kar od glasbenih legend praviloma pričakujemo in tudi dobimo. Oziroma, kot bi rekel Robbie: Let me entertain you!
Ta verz simpatično arogantnega Otočana globoko spoštujem, v njem se navidezni banalnosti navkljub skriva bistvo kakršnekoli odrske umetnosti. Vsi, ki na tak ali drugačen način stopamo na odrske deske, smo točno to: entertainerji, zabavljači, klovni; ne glede na to, kako vzvišeno ali profano je to, kar ponujamo. Kdor se izpostavi očesu in ušesu publike, je na odru zato, da jo zabava. Seveda ima zabava zelo različne obraze, kar pa tega temeljnega dejstva ne spreminja.
In Robbie nas je zabaval. Bil je energičen, duhovit, nastopaški, poskočen, romantičen ... Bil je naš in mi smo bili njegovi, razdajal se je in mi smo mu jedli iz roke. Svoj posel je opravil in opravil ga je dobro. In čeprav je bilo jasno, da je to zanj in njegovo zasedbo samo še en dan v pisarni, je to dejstvo dovolj dobro prikril. In ko je paradirala skozi svoje hite Patti, je (sicer na drugačen način in v drugem slogu) v resnici počela isto. Ko pa so po Križankah hrumeli Konji, smo bili priča nečemu drugemu.
Razlika je v zavezi, zvestobi lastnim besedam ter njihovi moči in resničnosti. Štirideset let stari verzi so znotraj samostanskih zidov odmevali s takšno silovitostjo, kot da bi bili vanje vpisani od nekdaj, in s tem na najlepši možni način razgaljali razliko med poslom in poslanstvom, med spektaklom in umetnostjo, med showom in resnico. Seveda je bil tudi za Patti križevniški koncert samo eden izmed mnogih, ampak ko sem jo gledal na odru, se je zdela ta misel skorajda bogokletna. Tam ni bila zaradi dvatisočglave množice; tam je stala samo zame, grabila me je za ovratnik, mi svoje verze tulila in pljuvala v obraz, že trenutek zatem z menoj prijazno klepetala, da bi me na koncu vzela v naročje in mi povedala zgodbo o ljubezni in smrti. Samo zame, samo zaradi mene. In prepričan sem, da so se vsi prisotni počutili točno tako kot jaz.
Spektakel koketira s trendom, umetnost se spogleduje z večnostjo, zato je spektakel minljiv, umetnost pa nesmrtna. V svetu posla in showa je minljivo vse, vključno z demoni, zato se lahko Robbie iz svojih simpatično norčuje. Patti tega ne more in ne zna. In zato je ona tista, ki je lepša in mlajša. Ker je ranljiva v svoji silovitosti, močna v svoji krhkosti, brezkompromisna v svoji pojavi in zvesta svoji starosti; ker v ključnem trenutku ne privoli v ironijo in distanco, ampak je tu zares in do konca. In ker jo še vedno preganjajo njeni konji, konji, konji ...
***
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
