Potovanje v času

Ali zakaj po dvajsetih letih še vedno hodimo na obletnice mature.
Objavljeno
16. junij 2017 12.01
Jela Krečič
Jela Krečič

Obletnice mature pogostokrat delujejo kot kapsule, s katerimi potujemo skozi čas, v preteklost, tako da se na tovrstnih srečanjih človek pogosto sreča s svojo mlajšo različico. Ko se udeležimo kake obletnice, trčimo ob presenetljiv učinek spominov, ki v sedanjosti, povsem vpotegnjeni v odrasle agende, z vso silovitostjo uprizorijo oddaljeno preteklost.

Kar vzbuja zmedo v tem trku časov, je neki paradoks: po svoje se zdi, da se ni nič spremenilo, ljudje, sošolci so skoraj povsem enaki, kot so bili, pogovori z njimi se brez zadrege nadaljujejo tam, kjer so se pred dvajsetimi leti po maturi končali. Skupnost, ki se je tedaj hočeš nočeš vzpostavila med pripadniki iste generacije, nenadoma spet zaživi. Po svoje je skoraj čudno, da po zraku ne letijo papirčki skrivnih šolskih dopisovanj, da kdo v navalu entuziazma, ko se poskuša obupano javiti k besedi, ne telebne s stola ali da kakšen pametnjakovič v zanosu ne kritizira zadnje številke Mladine.

Ta neverjetna domačnost preteklosti in njenih akterjev pa gre po drugi strani skupaj z občutkom, da je to obdobje nepreklicno minilo − skupina dobronamernih ljudi se spominja nečesa, kar je sicer s svojim odraslim zasledovanjem kariere in z ustvarjanjem družine za vselej pustila za seboj.

Prav zato se zdi skoraj neverjetno, da je zavezništvo, ustvarjeno v gimnazijskih letih, tako odporno na vse fizikalne in verjetno psihološke zakonitosti. Kaj je tisto, zaradi česar vez razreda, generacije vztraja skozi desetletja? Odgovor bržkone tiči v dejstvu, da so ti ljudje med seboj delili najbolj delikatna leta človekovega življenja: skupaj so morali skozi številne dvome in negotovosti, ki jih prinaša obdobje, ko človek gravitira k odraslosti, čeprav je v mnogih pogledih še povsem nebogljen. Prav gotovo jih je vezalo nekakšno skupno občutje, značilno za mladost, da je namreč življenje čisti potenical, prihodnost, povsem odprta za številne možnosti in polna obljub (o sreči, ki da jo bomo našli).

Takšen mladostniški entuziazem in sanjarije so verjetno ključni za to, da človek sploh stopi lastni prihodnosti naproti in iz nje povleče, kar pač lahko. V vsakem primeru skupna iskanja, naporno odkrivanje, kaj nas kot subjekte sploh žene v življenju, skupno obdelovanje glasbenih, filmskih in drugih produktov popularne kulture itd. prispevajo k utrjevanju vezi, ki so očitno sklenjene za vedno.

Z drugimi besedami, občutek, da smo v vrstnikih našli mrežo ljudi, ki se spopada s podobnimi problemi kot mi sami, ki podobno kot mi gradi svoj univerzum, skrit pred kritiko, strahovi ali ljubeznijo staršev, je temelj tistega, kar imenujemo razred ali pa celo generacija. To je prvi trenutek v življenju, ko se človek, ki je bil doslej le član družinske celice, zares odcepi in začne živeti svoje prvo družabno in s tem tudi družbeno življenje; življenje, ki predpostavlja drugačno skupnost, kot je družinska.

V generaciji gre za enakopravne posameznike, ki jih veže nekaj drugega kot kri in potomstvo. Dejstvo, da afiliacij v najstništvu ne izberemo zato, ker moramo (kot moramo sprejeti družino kot naravno danost), ampak prostovoljno, na podlagi lastne presoje, je prva emancipacija subjekta na poti k temu, da postane samostojen, razsvetljen državljan, zavezan občim pravilom in vsaj v načelu tudi skupnemu dobremu.

Kombinacija čustev, ki so neizogibni spremljevalci odraščanja v gimnaziji, in prvi okus participiranja v skupnosti lahko tvori močno silo. Civilizacija je včasih odvisna od tovrstnih gimnazijskih generacij. Pomislimo le na leto 68 v Evropi in svetu ali na osemdeseta v Sloveniji v različnih sferah. Generacija v tem primeru ni stvar gimnazijskega razreda, ampak je prva oblika dela in bivanja v kolektivu.

Včasih je generacija le večni bazen nostalgije, ki ga potovanje v času pač po nujnosti nosi s seboj, včasih pa naplavi entuziazem, ki ima velike politične nasledke. Morda so zato obletnice mature vselej znova pomenljive. Lahko so zgolj pribežališče za časovne potnike, ki se nočejo postarati, lahko pa so opomin na potencial, ki so ga takšne vezi imele in ga morda izrabile, morda pa pozabile.

Redko, zelo redko se pojavi generacija, ki dobesedno spremeni svet. Ali ni ultimativna aspiracija vsake mlade generacije, vsakokratnih gimnazijcev prav spremeniti svet? Ali vsaka nova gimnazijska generacija jamstvo za entuziazem, za voljo za zgraditev boljše prihodnosti − ta moč v goli potencialnosti je pomenljiva tudi za odrasle generacije, ki jim je energija za spreminjanje sveta vsaj delno že pošla.