Dobro jutro: Prosto po Voltairu

Zakaj ljudje radi potujejo in predvsem zakaj se številnim zdijo tuje dežele lepše in privlačnejše, prebivalci pa bolj zadovoljni s svojim življenjem? Seveda so tu tudi objektivni vzroki, nedvomno obstajajo na svetu številni kraji, ki prekašajo Slovenijo po spektakularnosti naravnih, zgodovinskih in kulturnih čudes, tudi standard je marsikje višji kot pri nas. Vendar je pravzaprav najpomembnejši subjektivni dejavnik, saj nam potovanja razkrijejo zgolj lepe plati posameznih delov sveta, medtem ko o ozadjih vemo malo ali nič.

Med te spadajo vse klasične družbene težave, od političnih in gospodarskih mišmašev ter vsemogočne birokracije do najrazličnejših zapletov, ki se nato manifestirajo tudi na osebni ravni.

Slovenci smo tudi zelo ­samokritični, nekako smo prepričani, da živimo – prosto po Voltairu – v najslabšem vseh mogočih svetov in nihče nas ne more prepričati o nasprotnem. In ker je tako, smo povsem nemočni, saj nas imajo v rokah nekakšne nedoumljive zle sile, proti katerim ni orožja, zato je vsak angažma odveč.

»Odlikujemo« se tudi po izrazitem pomanjkanju samozavesti, zato tako vztrajno sprašujemo tuje obiskovalce, kako jim je všeč Slovenija. In se kar nekako raztopimo ob njihovih komplimentih, hkrati pa ostanemo nezaupljivi, gotovo nam pojejo hvale kar tako, da ne bi bili užaljeni. Ali niso že sosednje države veliko imenitnejše, ali ni Hrvaška veliko bolj atraktivna, Avstrija neprimerno bolj urejena, Italija pa tako in tako polna vseh kulturnih zakladov? In kakšne so šele dežele na drugih koncih sveta ...

Nedvomno se povsod najdejo posamezniki, ki razmišljajo podobno, vendar bi verjetno težko našli tako široko zakoreninjena prepričanja o inferiornosti in nepomembnosti kot pri nas. Narodni značaj? Že mogoče, lahko pa tudi izgovor, ki vedno pride prav, ko bi lahko kaj spremenili. Ali pa bili vsaj nekoliko boljše volje.