Proteus v karanteno, bombo na domače dvorišče

Ali kako bi nekatere stvari morali prepustiti naravni selekciji.

Objavljeno
29. julij 2017 13.24
Voranc Vogel
Voranc Vogel
V zadnjih tednih je Slovenija na plan splavila toliko neumnosti, da jo človek preprosto mora imeti rad. Dan za dnem so si v preteklih tednih sledile genialne poteze domorodcev in vsaka od njih bi si zaslužila nagrado za doprinos k razumevanju zmote o superiornosti človeške vrste.

Gladino genialnosti so orali na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), kjer so na svoji spletni strani v kategoriji: področja dela-moje okolje-zrak-ne puščajmo otrok v parkiranem avtomobilu, objavili praktične napotke staršem, kako naj se izognejo nevšečnostim in v poletni vročini ne skuhajo potomca v lastnem soku.

Svet modrecev NJIZ se je potencialne težave lotil sistematično, a vendarle s primerno dozo zdrave pameti. V prvi alineji navodil za simultano uporabo avtomobila in otroka v poletnih mesecih so zato predlagali, da »položimo na sedež poleg njega predmet, ki ga bomo takoj po prihodu na cilj najprej potrebovali (npr. torbico, telefon, službeno kartico, torbo s telovadno opremo ipd.)«.

Sledila je domislica, da si lahko pozabljivi starši na mobilnem telefonu nastavijo opomnik, da morajo otroka oddati v vrtec in napotek, naj pred zapuščanjem avtomobila odprejo zadnja vrata in preverijo, ali je otrok v njem. Slednje navodilo so podkovali z mokrimi sanjami vsakega imetnika majhnega otroka in spomnili, »da so otroci lahko čisto tiho, ko spijo na zadnjem sedežu ali kaj zbrano opazujejo«.

Prav nemarno pozabljivi pa so tudi varnostni strokovnjaki Nacionalnega inštituta. Zanemarili so namreč potencialne obratne sinergijske učinke souporabe predmetov in niso predlagali, da bi se pred »pozabo torbice, mobilnega telefona, službene kartice ali torbe s telovadno opremo« zavarovali tako, da bi poleg njih posadili otroka. Večino časa slednji namreč ne spijo ali nič kaj zbrano ne opazujejo in bi lahko bili učinkovito orodje zoper pozabo omenjenih dobrin.

Predvideli niso niti povsem realne možnosti, da bi kakšen oče, v veliki skrbi, da bi kje ne pozabil otrok, poleg njih položil predmet, ki ga bo zelo kmalu potreboval pri evakuaciji večjega števila sokrajanov - sveže odkopane 250-kilogramske bombe iz 2. svetovne vojne.

»Počitnice so in otroci imajo veliko časa,« je povedal po tem, ko je se dupleški župan iz neznanega razloga odpovedal najditeljevi ideji, da bi najdeni zaklad kot lokalno znamenitost razstavil na občini. Dodal je še: »nismo iskali bombe, ampak zaklad, kot zabavo za otroke. Bombo sem izkopal iz zemlje, jo z avtodvigalom dvignil in prestavil na dvorišče«. Duplek je tako za nekaj dni postal center slovenske medijske pozornosti, dokler se ni vse skupaj razblinilo v dva komaj omembe vredna oblačka dima ob deaktiviranju nevarnega zaklada.

Najditeljevi otroci, za katere bi bilo verjetno manj nevarno, če bi spali ali kaj zbrano opazovali, naj si na mobilne telefone nastavijo opomnik, da je njihov oče brihten kot človeška ribica in naslednjič, ko bo dobil kakšno podobno bistroumno idejo, odprejo zadnja vrata avtomobila, preverijo, če je oče tam in v primeru pozitivnega odgovora hitro zaloputnejo vrata in zaklenejo vozilo.

Ko smo ravno pri človeških ribicah omenimo, da so te v zadnjih tednih utelešale poslednje znake rahlo tlečega upanja za neribjo človeško izvedbo. Zaslediti je bilo mogoče poročilo o še eni, vsaj v času kislih kumaric, zanimivi najdbi, ki pa bližnjih vasi ni spravila v vojno stanje. Nek kmet na Vipavskem je namreč za prvi maj našel primerek proteusa. Najditelj je ukrepal odgovorno in o najdenem zakladu obvestil pristojne organe, ki so človeško ribico spravili na varno v karanteno, nato pa so jo (z malo več pompa, saj je izpustitvi prisostvoval predsednik republike) vrnili v naravno okolje.

Preden je za vedno izginila v kraških globočinah se je menda zahvalila lokalnemu županu, da ni klonil pritiskom in jo dal »izpustiti« v predsedniški akvarij na Erjavčevi.