Tiskane izdaje
Kaj je magični ščit, ki je Harveyja Weinsteina dolga desetletja ščitil pred razkritjem, kot zdaj kaže, vsem znanih dejstev o njegovih početjih? Kaj se je zgodilo, da se je ta čvrsti ščit v nekaj tednih povsem razblinil?
Ena možnost je, da gre za razpad patriarhata, da se je družba dovolj spremenila, da so ženske dobile dovolj moči, da so se žrtve opogumile in spregovorile. Da gre torej za zmago feminizma.
Ta interpretacija se mi zdi optimistična. Čeprav bodo Weinstein in še nekaj njemu podobnih v prihodnjih mesecih javno razgaljeni in se bodo morda celo prisiljeni umakniti iz industrije, sem prepričan, da je tudi na drugih področjih Weinsteinov dovolj, da dekleta in ženske ne morejo ravno varno zadihati in si reči »pa smo opravile«.
Pri večini dejanj, ki zdaj javno vznikajo pod heštegom #metoo, gre za nekaj še bolj bazičnega od seksizma in odnosov med spoloma: za zlorabo moči in avtoritete.
Moč in avtoriteta pa sta v sodobnih družbah predvsem simbolna. Čeprav je Harvey krepak dec, njegova fizična moč ni imela veliko opraviti s tem, da je lahko nekaznovano nadlegoval šibkejše. Šlo je za moč, ki jo je nosil kot uspešen producent, kot nekdo, ki lahko kariere ustvari ali uniči, kot industry leader.
Ta moč pa je daleč od realne. Konsenzualna je. Harvey jo je imel samo zato, ker so se vsi drugi strinjali, da jo ima. In tisti trenutek, ko je bilo obtožb preveč, ko je bila asociacija z njim škodljiva, so mu moč vsi drugi v mreži moči odrekli, odpisali, postal je samo še en človek v množici. Za takega, »navadnega« človeka pa seveda veljajo drugačna pravila.
Struktura sodobne kapitalistične družbe je avtoritarna. Pravljice o demokraciji in enakosti ali vsaj enakopravnosti veljajo samo za plebs. Moč in avtoriteta sta razpršeni instituciji, mreži podeljevanja in pripisovanja, ki kot vse institucije velik del svojega početja vlagata v lasten obstoj in nadaljevanje. V vzdrževanje in širjenje pozicij in moči.
Pri tem temeljita na nekaj konsenzualnih pravljicah in pripovedkah − za množice. Ena takšnih je pravljica o poklicanosti, izjemnosti. Prav v vseh poklicih strukture moči izpostavljajo guruje, ki preprosto »vedo«, kako se stvarem streže, ki imajo neoprijemljive lastnosti, ki se jih ne da priučiti in jih delajo posebne. Nujne. Brez njih bi se vse ustavilo. To so vsi naši tajkuni, naši dosmrtni direktorji, naši oblikovalci javnega mnenja, naši profesorji.
In ker gre za lastnost, ki jo imaš ali pa nimaš, ki se je ne da naučiti, so seveda vsi skupaj nezamenljivi. Nujni. Zato pa se jim lahko odpusti tako rekoč vse. Vseeno je, kako se obnašajo, ker so pač posebni. Treba jih je razumeti.
V resnici seveda takšne lastnosti ni. Pozicije moči, vodstvene pozicije se po navadi pridobivajo predvsem po inerciji, prek vnaprejšnjih privilegijev in s ponotranjanjem vrednostih struktur elit. Povedno je, recimo, dejstvo, da bolj ko je neko področje abstraktno, fizično nepreverljivo − marketing, menedžment ali umetnost, recimo, v nasprotju z znanostjo ali obrtjo −, večja je tendenca h gurujevstvu, k mističnim vednostim, k neulovljivim lastnostim, ki delajo šefe šefe.
Mrcine tipa Weinstein so torej zaščitene in vsemogočne zato, ker vsi verjamemo, da so lastniki nečesa večjega, boljšega, nam nedosegljivega, nečesa, česar se ne da priučiti.
Pa to nikakor ni res. So znanja in veščine, seveda, in so značajske lastnosti, ki v danem poklicu pomagajo.
A vsega tega se lahko priučimo. In take mrcine, če začnejo moč zlorabljati, gladko zamenjamo. Po možnosti preden minejo desetletja škode in nasilja v imenu je ne sais quoi.
***
Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer. Po arhivu njegovih blogov lahko brskate TUKAJ.
