Sicer pa, glede tega: Nemoč

Mohameda je k nečloveškemu dejanju vodila nemoč. Drugače tega krika, tega besnila ne morem razumeti.

Objavljeno
15. julij 2016 22.14
EUROPE-ATTACKS/NICE
Jure Novak
Jure Novak

»If god is great
and god is good
why can't he change
the hearts of men?«

Tom Waits: Road to Peace, Orphans (ANTI-, 2006)*

Samomorilski napad je popolna metafora nemoči. Uničenje, ki najprej uniči sebe, sam postaneš šrapnel, sam se ostro zadereš v meso drugega. Mohameda je k nečloveškemu dejanju vodila nemoč. Drugače tega krika, tega besnila ne morem razumeti. Njegov občutek nemoči je eksplodiral v tisoče novih nemočnih, ki zdaj v krčih besa fantazirajo o maščevanju, smrtih in represiji.

Občutek vsi dobro poznamo. Od malih nog. Od prvih srečanj z avtoriteto. Od prve krivice, ki nas je doletela. Od takrat, ko smo prvič stiskali drobne pesti med hlipanjem.

Od tedaj smo odrasli. Svoja sinova učim, da cepetanje na mestu ne pomaga. Da se bes ne izplača. Ker sta stara pet let, je »ker sem jaz tako rekel« še vedno dovolj dober razlog; sčasoma pa bosta  in imela bosta prav  zahtevala razlago, vzroke, smisel avtoritete. Nekoč bosta mojo moč razkrinkala in razblinila se bo. Če bo šlo vse po sreči, če bosta avtoriteto nadomestila spoštovanje in zaupanje, bosta iz procesa izstopila odgovorna, etična posameznika, sposobna živeti in ustvarjati v enakopravni, demokratični družbi.

A kaj, ko družba ni takšna. Še najbolj zagrizen konservativec, ki me je že po tretjem stavku označil za apologeta islamskih skrajnežev in levičarsko cmero, ne more trditi, da je družba, v kateri živimo, enakopravna. Ali demokratična. Ker evidentno ni. V to nihče ne verjame. Gre za ideal, h kateremu naj bi stremeli.

Naj bi? Seveda. S pozicije moči sta cilja demokracije in enakopravnosti absurdna. Moč je prepričana, da je smiselna, pravična, zaslužena. Moč ima, kot denar ali hkrati z njim, tendenco, da se kopiči. Kako povedno, da je Mohamed za svojo eksplozijo izbral la fête nationale, obletnico dneva, ko je ljudstvo vdrlo v Bastiljo, trdnjavo-metaforo, kamor je kralj z absolutno močjo zapiral absolutno nemočne.

Krik nemoči je tudi dejanje Anje Radaljac, razkritje neprimernega obnašanja močnega, etabliranega, prikoritnega, za-nedoločen-čas Flisarja. In obsodbe njenega povsem neprimerljivega (Anja, oprosti, da te omenjam skupaj z množičnim morilcem) dejanja  so podobne: šla je predaleč. To bi lahko rešila drugače. Ne more biti tako hudo. Zakaj ne pomisli na skupnost? Kaj pa ji je sploh naredil? Hotela je svoj trenutek v medijih. Za njo stojijo drugi. Gre za zaroto. Gre za napad na naše vrednote. Linč. Pregon. Ustavimo jo. Teroristka je.

Je.

Je, ker ji nič drugega ne preostane. Napad iz pozicije nemoči je vedno, nujno samodestruktiven  Anja si je zagotovo zaprla cel kup vrat, Mohamed pa vsa. A prav tako vedno, nujno samodestruktivno je vsako junaško dejanje v naši skupni mitologiji. Partizane še danes, čeprav so zmagali, pol države razume kot teroriste. Batman je terorist. (Evo, Anja, te primerjam še z Batmanom, da malo uravnotežim.) In če kdo, so Američani s shock-and-awe in letečimi, smrt tresočimi roboti prav gotovo teroristi.

Seveda je šel Mohamed predaleč. Seveda bi lahko svojo frustracijo rešil drugače. In ni mu bilo tako hudo. In ni pomislil na skupnost. Kaj mu je pa kdo sploh naredil? Hotel je svoj trenutek v medijih. Jasno, da za njim stoji IS. Za zaroto gre. Za napad na naše vrednote.

In še bolj strašno: vsa integracija, vse moje visokoletoče dobrohotne sanje Mohameda ne bi ustavile. Niti Andersa niso. Človeštvo še ni živelo družbe, ki ne bi ustvarjala občutka nemoči. In ni družbene ureditve, ne tehnologije, ne nadzora, ki bi lahko zaustavili človeka, ki samega sebe spremeni v orožje, ki mu za lastno življenje ni mar.

Kaj naj torej učim svoja petletnika? Kako naj se odzoveta na krivice, ki ju bodo doletele, čeprav sta bela, predvidoma heteroseksualna moška iz srednje Evrope?

Verjetno gre odgovor iskati v tarči. Nemočni lahko svoj gnev izlije v eni sami eksploziji, onaniji nemoči, ki tvori še več nemoči in s tem sovraštva. Ali pa ga poskusi usmeriti v vir in smisel avtoritete, ki mu je moč odvzela. Če je napad edina možnost, naj napade pravega sovraga. Krivca. Ne pa sotrpinov. Naj ne tepe žene, ker mu teži šef. Naj ne otipava sosedovih otrok, ker mu je teta storila silo. Naj ne bombardira vasi, ker se je v njej nekdo rodil. Nemoč postane moč šele, ko je zoperstavljena drugi moči.

Nemoč je proti nemoči  nemočna. Talci ne pomagajo, če je tarči zanje vseeno. Sovraštvo in strah, na katera upa in ju dosega IS in ki radikalizirata tako bele kot rjave ljudi, ne peljeta v zmago ne enih ne drugih.

Usmerjen bes, čeprav nemočen, zamah proti storilcu, pa morda kakšnega prestrašenega, frustriranega nemočneža spodbudi k sorodnemu, usmerjenemu dejanju. Takšen zamah je  kako patetično, priznam  vsaj junaško dejanje.

Ustavimo plaz nemočnega besnenja v prazno.

Ko boste usmerjali svoj bes nemoči, zaradi Nice, zaradi dveletne punčke, zaradi butaste kolumne, zaradi pokojnine, ali plače, ali zajebane šefice, ali prfokse, ali fotra, ko boste, skratka, morali nemočno eksplodirati ali nemočno ustreliti  raje ustrelite. Iz Principa!

***

Jure Novak je gledališki režiser, avtor in performer.

* Če je bog velik
in je bog dober,
zakaj ne spremeni
src ljudi?

- Tom Waits: Road to Peace, Orphans (ANTI-, 2006)