Tiskane izdaje
Vzel sem si par tri dni samo zase, da bi počel, kar mi pade na pamet. Za tri dni sem šel v Dolomite. Povsem sam. Pravzaprav, ko sem stal na križišču na Brezovici, še nisem vedel, v katero stran naj zavijem - na levo, proti Karpatom v Romunijo, ali na levo in še enkrat na levo, v Dolomite. Ker je bilo časa malo in ker sem obljubil, da bom za vikend doma, sem šel v levo in še enkrat v levo.
Hecno je, ko ljudem poveš, da greš na pot sam in da ne veš, kje boš. Zakaj greš sam? Kam greš? Kaj boš počel? Ti ne bo dolgčas? Kaj, če se ti kaj zgodi? Če padeš na kolesu, če se stara »kuča putujuča« sesuje po poti?
Razlag je lahko nešteto. Kaj naj bi rekel ljudem? Da sem se leto in dan trudil, da bi bilo dobro, drugim pa sem se na koncu zalotil, da se počutim usrano, ker za nekatere pač nikoli ni nič dovolj, če ne napihuješ njihovega ega in ne gladiš njihove samopodobe - ki je v resnici ni, je le napihnjena slika, kakšni bi radi bili? Imam preveč napak in sem preveč nepopoln, da bi skrbel za popolnost podobe drugih. Nekoč sva se o tem pogovarjala z Marjanom Ogorevcem, človekom, ki ga cenim in sem mu hvaležen za stvari, ki segajo čez rob razumevanja današnjega sveta. »Padli angeli«, je dejal, »so oni, ki bi radi svet spreminjali in popravljali na bolje namesto Boga, ko pa jim to ne uspe, padejo, se razbijejo, in v svojem razočaranju postanejo ljudem nevarni...«.
Pravzaprav je Marjan povedal, da tisti, ki bi bili radi rezervni Bogovi počnejo nekaj, za kar niso usposobljeni, ker so bili za to že davno izbrani zares kvalificirani.
Človek že sodi, kaj je prav in kaj narobe, Marjan pa pravi, da moraš oboje vzeti kot dejstvi, a da bi na silo popravljal druge, to ne gre. Le sebe lahko.
Če je mlakuža, močvirje, kjer stojiš in z nogami v blatu skušaš narediti nebo modro in brez oblačka, in ti to vedno znova ne uspeva, potem si na napačni poti, tako sem ga razumel.
»Če je svinjarije, v kateri stojiš, preveč, stopi iz nje in pojdi naprej,« je rekel človek, ki je pomagal Primožu Kozmusu do medalj, drugim pa do razumevanja sveta, kakršen je. Sveta, ki je lep, ni pa nežen. In ki se mnogim zdi nepravičen - a to ni res, svet je pač tak in kot takega ga je treba vzeti.
Jap, o tem sem premišljeval v Dolomitih, ko sem se rinil po znanih prelazih in po krajih, po katerih sem se v življenju že večkrat peljal. S tistimi, s katerimi sem živel, s tistimi, ki sem jih imel rad, s tistimi, ki sem jih ljubil, s samim seboj, začenši leta 1970, z očetom in potem še velikokrat.
Tu sem kot desetletnik prvič jedel pico, letos pozimi, ko sem bil na istem kraju s hčerama,vnukinjo in zetom, je bila stavba še vedno ista, le pohištvo so nekajkrat zamenjali. V sosednji dolini smo skupaj smučali tisti, ki smo ustanovili Agropop, s Šerbi, prijateljico od četrtega leta naprej, sva obredla vse špelunke, ki so bile ali niso bile na poti, takrat je še smučala, kasneje sta se najini poti razšli, zelo... Vsak dan, ko pogledam skozi okno, vidim hišo, kjer je živela in pomislim nanjo. Ni dovolj, bo treba na pot, čez prepreke, ki so se zvalile na najino pot, da se še vidiva, dokler je čas. Nekatere ljudi v svojem življenju, ko ne gre več naprej, pustiš na njihovi poti in greš na svojo, druge... k drugim se - ko in če zmoreš - vrneš.
Lep je občutek, ko se pozno popoldne, ko se že napovedujejo sence, še vedno voziš in si daleč od cilja, še dva prelaza, pa te nič ne skrbi: nikomur nisi nič dolžan, nimaš ure, ko moraš biti doma, in če ti ne uspe, boš pač zavil nekam v hrib, kjer so kmetije in ne mondena vasica in prespal za ceno dveh pic.
Zakaj bi ne storil tega? Ker nimaš zobne ščetke? Toaletni papir in milo delata čudeža, tudi po zobeh. Kdor je bil v vojski v JLA in je ležal v vojaški bolnišnici, bo vedel, o čem govorim.
Telefon je izključen, večerni pregled, če je z najbližjimi vse v redu, prinese prijateljevo novico, naj pridem na Triatlon jeklenih »...zdaj, ko Trefalta ni več z nami...«.
Ne razumem povsem, ponoči se zavlečem pred zaprt bife, kjer je signal dovolj močan, da si pridem na jasno. Gospod Mito je odšel. Pred meseci smo bili skupaj na Bledu, on, Tof in jaz, ker kot da imamo nekaj skupnih točk, kar se tiče navdušenja za rekreativni šport. »Trije sošolci«, sem takrat rekel, in se nasmehnil ob misli, kako hecno je, da smo vsi trije novinarji, da smo vsi trije povezani tudi s humorjem, in da smo ob tem imeli še nekaj časa za rekreacijo, tako in drugače.
Gospoda Mita se spomnim, ko smo na Stopu viktorje ločili od limon in sklenili nagrajevati le dobro. Z njim ni bilo lahko. Včasih se ni dalo. Ali pa z nami ne, kdo bi vedel? Mu posegali na njegovo področje, z Viktorji, ali smo premalo vedeli o televiziji, ko smo jih spravljali na ekrane, mukoma... Mito Trefalt je kasneje, hvala bogu, dobil viktorja za življenjsko delo v teve razvedrilu, ne vem pa, če je kdaj dobil priznanje za tisto, kar je storil še večjega. Da je bil začetnik množične organizirane rekreacije pri nas, s Kaveljci in koreninami in Brazdami vdržljivosti ... Občudujem, česar je bil zmožen, v časih, ki so bili povsem drugačni, on pa, kot se je pokazalo, ne povsem na liniji ... Spomenika ali ulice zagotovo ne bo dobil, premalo se je pri nas spremenilo, da bi šli čez robove zavisti in zamer.
Mito, morda sam danes ne bi brcal po Dolomitih, če bi te ne bilo, če bi me fotr ne gnal v Mostec na trim in če bi ne spoznal ljudi, ki so bili Kaveljci in dobil vpogleda v stvari, ki jih nisem poznal.
Viktorja za zdravje nisi dobil, Mito, vsak dan ga imaš, in če pogledaš skozi okno svojega novega sveta, jih vidiš, kako ljudje tečejo in kolesarijo, in nekaj malega imaš zraven. Njihovi nasmehi so tudi malo tvoji.
Trije dnevi raja in miru s samim seboj. Trije dnevi neuspelih špagetov in okusne nutele. Tri kar mrzle noči in jasna jutra, ki se iz hladu bistrijo v sončen in toplejši dan. Trije dnevi, ko se v klancih srečujemo oni, ki, ko pokramljamo, ugotovimo, da jih ne maramo, a smo nepopisno srečni, ko smo z njimi in s samim seboj.
Da se malo pomenimo s samim seboj.
Na žalost zadnejga dne avto vžge. Počasi se peljem z ljubo mi kripo čez prelaze po katerih sem se v življeneju že večkrat. S tistimi, s katerimi sem živel, s tistimi, ki sem jih imel rad, s tistimi, ki sem jih ljubil. Tokrat prvič s samim seboj, s samo mojimi mislimi, in s fentanim kolenom, ki me bo še dolgo opozarjalo na moj slepi zmenek s samim seboj.
