Tiskane izdaje
Ko sem pred leti v Singapurju srečal francoskega konzula in ga prosil, naj po nekaj letih bivanja tam opiše otok z dvema besedama, je brez razmišljanja odgovoril: »Kraljestvo hrane«. Najprej nisem razumel, kaj je hotel s tem povedati, ampak slika se je razjasnila, ko sem bolje spoznal življenje v metropolitanskem mestu.
Raznorazne restavracije so na vsakem koraku. Med domačini je najbolj priljubljen kopitiam. To je majhen lokal, kjer strežejo pestro ponudbo različnih jedi sedem dni v tednu. Poskusite lahko japonsko tempuro, singapurski nasi lemak, tajski tom yam, indijski briyani in italijanske špagete. Skratka, svet v malem. Cene so »sindikalne«, dokaj podobne tistim v menzi slovenskega državnega zbora. Obstajajo tudi restavracije »srednjega razreda«, tako po ceni kot tudi po kakovosti in, seveda, luksuzne restavracije, kjer vas lahko večerja za družino stane tudi do 200 ali 300 evrov.
Singapurci imajo navado jesti zunaj, saj zaradi življenjskega tempa nimajo časa kuhati, pa še ceneje je. To je tudi priložnost za druženje, gostinci pa si zadovoljno manejo roke. Zamislimo si, koliko prometa se obrne vsak dan, ko skoraj šest milijonov ljudi večerja zunaj? Ko k temu dodate še 10 milijonov turistov na leto (za primerjavo: Slovenijo z vsemi njenimi naravnimi lepotami obišče nekaj več kot tri milijone turistov na leto), je slika popolna. Znaten del turistov pride v Singapur tudi zaradi bogate kulinarične ponudbe.
Kulinarika ima neverjetno združevalno moč in Slovenija bi morala intenzivneje delati na gurmanskem turizmu. V zadnjih letih je že bil narejen korak naprej in poleg klasične ponudbe imamo zdaj že nekaj lokacij v večjih mestih, kjer enkrat na teden organizirajo »Odprto kuhno«. To je odlična ideja, ki pritegne tako domačine kot tudi tuje obiskovalce. Lahko si samo predstavljamo, kako se počuti obiskovalec s Tajvana, ko se sprehaja med stojnicami v Ljubljani in odkriva njemu neznane dobrote?
Pa vendar bi bila takšna vrsta turizma še bolj privlačna za manjše kraje. Ker večina turistov in tujcev pride k nam preko Ljubljane in bolj znanih turističnih krajev, bi morali razmišljati v smeri strateškega razvoja kulinarične ponudbe tudi tam, kjer je turizem še vedno v povojih. V mislih imam ravno svoj rojstni kraj, kjer se že nekaj let išče ustrezna rešitev za zagon večmilijonskega objekta, ki sliši na ime »jeseniška tržnica«. Vsi dosedanji poskusi, da bi dobili koncesionarja, so spodleteli in trenutno tržnica obratuje samo nekaj ur ob sobotah, ko lokalni in okoliški kmetje ponujajo ekološko pridelano hrano. Vedno pride veliko ljudi in predstavniki občine trdijo, da z oddajanjem stojnic v najem pokrijejo obratovalne stroške. Potem se objekt spet zapre do naslednje sobote.
Projekt že od samega začetka pestijo težave in kritiki izpostavljajo napačno lokacijo, predimenzioniranost, odtujenost od mesta, pomanjkanje tradicije, majhno kupno moč ipd., vendar se takšnih projektov nikoli ne sme načrtovati samo na lokalni bazi. Treba jih je razvijati postopoma in na širši osnovi ter ponuditi tisto, česar nimajo drugje. Ker se je sobota že »prijela«, bi bila lahko »Odprta kuhna« ali mini Multi-Kulti-Narika odlična alternativa za nedeljo. Tržnica ima odlično lokacijo v turističnem trikotniku med Kranjsko Goro, Bledom in Bohinjem. Če bi ponudili idejo turističnim agencijam in zavodom na Zgornjem Gorenjskem, sem prepričan, da bi bili zadovoljni ponudniki in turisti.
Na začetku bi lahko imeli nekaj stojnic enkrat na mesec, na katerih bi najprej ponudili specialitete slovenske kuhinje in drugih bivših jugoslovanskih republik, saj imajo Jesenice že v osnovi bogat multi-kulturni kapital. Ko bi se zadeva prijela, pa bi jo razširili tudi z drugimi kuhinjami. K sami ponudbi hrane in pijače bi lahko pozneje dodali še organizacijo različnih dogodkov, kar bi dodatno popestrilo dogajanje in privabilo obiskovalce. V zadnji fazi bi se osredotočili na razširitev ponudbe tudi na bližnji Avstrijo in Italijo, saj so njihovi turisti še v 80. letih množično prihajali na Jožefov sejem.
Če Slovenci v velikem številu hodijo v beljaški Atrio in celovško Ikeo, ne vem, zakaj jih ne bi mi mogli privabiti k nam z bogato kulinarično ponudbo? Infrastrukturo in kritično maso že imamo, izkušnje prav tako. Rabimo samo malo dobre volje in solidarnosti ter veliko organizacijskih naporov in zadeva bo gotovo uspela.
Potem bomo lahko imeli malo »Kraljestvo hrane« tudi pri nas.
In to na Jesenicah.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Odslej boste lahko na Delo.si prebirali njegov mesečni blog, v katerem bo predvsem primerjal življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
