Tiskane izdaje
Neko popoldne, ne vem več, katerega meseca je bilo, vendar vem, da je bilo leta 1977, so nas profesorji odpeljali v kino. Bili smo v Pekingu. Takrat so se do tujih in svojih študentov vedli kot do majhnih račk, zato so nas zbrali v jato in nas v avtobusu obvestili, da bomo gledali prvi tuji film, ki so ga predvajali na Kitajskem v obdobju po Mao Zedongu.
Tudi jaz sem prvič gledala Valter brani Sarajevo, in čeprav nisem bila ljubiteljica partizanskih filmov, v katerih je bil Bata Živojinović to, kar je sojina omaka v kitajskih jedeh, sem takoj vedela, da bo to ime − Valter − zaznamovalo moje celotno bivanje na Kitajskem. Postal je sinonim za Jugoslovane. Postal je geslo za reforme. Postal je metafora za takšen socializem, kakršnega so si Kitajci želeli. Poln pogumnih junakov, toda nasmejan; ideološko dosleden, a hkrati dinamičen; z jasnim političnim sporočilom, vendar ga je spremljala dobra glasba. Rambo po meri človeka.
In prav s tem navdušenjem, utelešenim v liku Valterja, se je začela Kitajska učiti od Jugoslavije. In to vse. Kako združevati socializem in prosti trg pa tudi kako zmešati komunizem in zasebno lastnino ter celo to, kako odreti tujce v hotelih s sistemom dvojnih cen. Ni bilo več Kitajca, ki takrat, kadar sem omenila, da sem iz Jugoslavije, ne bi dvignil palca v zrak in s širokim nasmehom na obrazu pomenljivo izjavil: »Wa-er-te.« Valter. In vse je bilo jasno.
Tisto poletje leta 1977 je Kitajsko obiskal Tito, in čeprav je takrat, ko je njegovo letalo pristalo na starem pekinškem letališču, manjkalo še deset dni do prve obletnice smrti Mao Zedonga, mu je Deng Xiaoping v slogu kratke in jedrnate diplomacije izrekel znamenito izjavo: »Naj preteklost odpihne veter!« Nizek človek z veliko vizijo (bil je nekoliko nižji od 160 centimetrov, vendar so mu Kitajci pravili Deng Daren − Deng Veliki človek) in vodja brez vodilnih nazivov (tisto poletje so mu vrnili naziv podpredsednika centralnega komiteja komunistične partije in podpredsednika osrednje vojaške komisije, vendar je kljub temu v nekem trenutku iz pogovora izključil svojega formalnega vodjo Hua Guofenga) je hotel tako povedati Titu, da kritike »titoistične klike«, ki jo je Mao obdolževal revizionizma in deviacij v nedokončani revoluciji, ne veljajo več. Deng je tako sporočil, da Jugoslavija ni bila več odpadnik od delavskega gibanja, ki so ga Kitajci poskušali radikalizirati ter so zato zapravili deset let in nekaj milijonov življenj. Nasprotno, postala je vzor.
Na stotine delegacij z vseh ravni je prihajalo iz Kitajske v Jugoslavijo v obdobju, ki je sledilo, in vse so se vračale navdušene nad tem, kar so videle. Mesta so se jim zdela sodobna, vasi bogate, ljudje srečni, prodajalne polne, intelektualci svobodni, umetniki polni navdiha, Sarajevo obranjeno, Valter nesmrten. Oboževali so nas.
Kitajci so vadili tudi naše samoupravljanje, izbrali so nekaj podjetij in jim naročili, naj oblikujejo delavski svet, eksperimentirali so z zasebno pobudo na podeželju. Poskušali so biti takšni, kakršna je bila Nan-si-la-fu. Kakor Jugoslavija.
In tako je bilo vse do takrat, ko smo se − vsi mi, ki smo bili nekoč del Nan-si-la-fuja − začeli učiti od Kitajske.
Ni šlo za to, da smo gledali neki kitajski film. Nismo se zaljubili v nekega kitajskega Valterja Živojinovića. Nismo hoteli biti takšni, kakršna je Kitajska. Nenadoma nismo imeli več izbire.
Preobrat se je zgodil pred natanko 27 leti. Natančneje, 4. junija 1989. To je bil dan oziroma noč, ko je kitajska vojska na tankih vstopila v Peking, preplavljen z demonstranti, začela streljati iz mitraljezov in polavtomatskih pušk, pustila Trg nebeškega miru v krvi in zadušila pozive k tistim reformam, ki se jih Deng Xiaoping ni mogel naučiti od Tita in Kitajska ne od Jugoslavije. To so bili namreč pozivi k demokratizaciji.
In ko so pokosili klice liberalizma, zaprli ali pregnali prodemokratične aktiviste ali pa so sami za vedno pobegnili, se je Kitajska znašla na pragu tega, kar vidimo danes. Država, v katero se vsako leto zliva več kakor sto milijard dolarjev naložb; gospodarstvo, ki z zategnjeno ročno zavoro raste s 6,5 odstotka na leto; domovina neverjetnega števila dolarskih milijarderjev in milijonarjev; ime, ki je prodrlo v naše domove, kajti ne glede na to, česa se dotaknemo, je bilo to verjetno »made in China«.
Takrat, ko smo se znašli na skupnem trgu, smo se morali začeti učiti od Kitajske. Ko rečem »mi«, mislim na vso Evropo. Jugoslavija je razpadla v precej večji mlaki krvi, kakor so jo prelili na Trgu nebeškega miru, ponosne nove države so se odrekle Titu, in ko je ta teden umrl Bata, je pravzaprav umrl tudi Valter. Ni več tega protifašističnega upornika z navihanim nasmeškom, ki bi branil balkanske »Sarajeve« pred izbruhi desničarske demagogije. Valterja imajo radi samo še Kitajci.
Malo pred koncem »jugoslovanske vročice«, torej tisto leto in pol pred pobojem na Trgu nebeškega miru, ko je tedanji partijski vodja Zhao Ziyang poskušal oblikovati svoj model socialdemokracije, so pogosteje govorili »učimo se drug od drugega« kakor »učimo se od Jugoslavije«. Zdaj ni več niti Zhaoja. Po vojaškem obračunu s prodemokratičnimi gibanjem so ga najprej zaprli v hišni pripor, tako da je leta 2005 umrl v osami in ponižanju.
Toda zdaj bi se morali bolj kakor kdaj prej učiti drug od drugega. Učiti se, kako preprečiti korupcijo, in kaj storiti, da gospodarska vitalnost ne bi temeljila na osebni »spodbudi«, ki prihaja po sivih in črnih finančnih kanalih. Učiti se, kako poskrbeti za to, da ne bi zniževali plač delavcem samo zato, da bi tako privabili tuje vlagatelje. Učiti se, kaj bi bilo treba narediti, da ne bi poglabljali premoženjskega prepada. Učiti se, kako bolj ceniti učitelje, književnike, filozofe in umetnike, ki bi nam rade volje povedali, kje se skriva napaka 21. stoletja, samo če bi jim priskrbeli oder in jim pazljivo prisluhnili. Učiti se, kako se ne deliti na leve in desne do točke, v kateri nam grozi medsebojno uničenje. Učiti se, kako naj gledamo daleč, mi vse do Daljnega vzhoda, Kitajci vse do Evrope, in pri tem sprevidimo, kako smo si podobni. Skoraj enaki.
Valter je umrl. Trg nebeškega miru odšteva še eno obletnico poboja, tisti, ki se še spomnijo Jugoslavije, se bodo kmalu spominjali 25. obletnice, odkar se je v njenem imenu začela vojna. Že dolgo stojimo na križišču in gledamo, kam grejo drugi. Nekateri sledijo svojim novim voditeljem, drugim se za las uspeva izogniti temu, da bi jih »sila, ki prihaja iz naroda«, odpeljala v ekstremno ksenofobijo in neofašizem. Tretji še vedno razmišljajo, s kom bi odšli v prihodnost. Četrti ne vedo več, ali se je že začela nova kulturna revolucija in ali je v ateističnem sistemu možna Maova reinkarnacija. In na zgodovinskem križišču je čedalje večja gneča. Politični hrup je čedalje glasnejši. Glas razuma je čedalje težje slišati. In samo nekateri se še spominjajo glasbe iz filma, ki ga Kitajci še vedno nosijo v srcu. Kakšni jugonostalgiki!
