Tiskane izdaje
Odpoved rock koncerta na Kitajskem je predvsem partijska odločitev. Pričakovana glasbena skupina ponavadi obtiči nekje v postopku natančnega preverjanja in odtiskovanja neštetih štampiljk, na obsežnem dosjeju navidezno nenevarnih glasbenikov pa brez pojasnila pristane rdeči znak »jin« − »prepovedano«.
Tako so dolgo pričakovano gostovanje glasbene skupine Maroon 5 v Pekingu in Šanghaju, napovedano za septembra letos, nenadoma odpovedali. Edini mogoči razlog za hitro spremembo razpoloženja v središču kitajske partijske cenzure bi bila lahko čestitka za rojstni dan, ki jo je član skupine Jesse Carmichael na twitterju izrekel lamaističnemu duhovnemu vodji dalajlami.
»Čestitke za rojstni dan, Amerika (pa tudi dalajlama), danes sem zapel pesem za rojstni dan njegovi svetosti,« je zapisal in priložil fotografijo z Instagrama, posneto 4. julija na proslavi 80. rojstnega dne lamaističnega duhovnika v Los Angelesu. To se je zgodilo pravzaprav dva dni pred rojstnim dnem dalajlame, in čeprav je bil tvit zelo hitro izbrisan, je dovolj močno vznejevoljil kitajske cenzorje, ki so se takoj spomnili Björk in njenega šanghajskega koncerta leta 2008. Islandska pevka je takratni koncert končala s pesmijo »Razglasi neodvisnost« in z vzkliki »Tibet! Tibet!« ter tako poskrbela za to, da so ostala kitajska vrata zanjo za vedno zaprta.
O vsem tem sem začela razmišljati, ko sem brala, da bodo Laibach prva rock skupina, ki bo prihodnji mesec nastopila v Pjongjangu. Laibachovci morajo biti zelo previdni glede tega, kaj pišejo in tvitajo zadnje dni, saj je vodja Kim Džong Un prav konec prejšnjega meseca sporočil vsem tujim diplomatom in članom mednarodnih organizacij, ki so v službi v njegovi prestolnici, da ne smejo imeti pri sebi nobenega medija − časopisa ali posnetka z interneta −, ki kritično piše o Severni Koreji ali se celo posmehuje njenemu voditelju. Brez fotografij, filmov, knjig, člankov! Ne smejo jih imeti shranjene niti v svojih mobilnih telefonih!
Torej, previdno!
Kljub vsemu je odhod skupine, kakršna je Laibach, v Pjongjang pravzaprav zelo pomembna zadeva. Podobno kakor je prihod B. B. Kinga v Peking leta 1994 zelo pomembno napovedal, da se bo Kitajska tudi po pokolu na Trgu nebeškega miru še naprej odpirala zunanjemu svetu.
Osebno sem se udeležila odprtja prvega Hard Rock Cafeja v Pekingu, kjer je igral kralj soula. Dobro se spominjam, kako je veličastni nastop B. B. Kinga in njegovih glasbenikov pokvarila navzočnost velikanskega števila agentov v civilnih oblačilih, ki so nas vse opazovali in strogo prepovedali kitajskemu rockerju Cui Jianu, da bi vstopil in se pridružil navdušeni množici.
Severna Koreja žal nima nekoga, ki bi bil enakovreden Cui Jianu, čeprav je »oče kitajskega rocka«, kakor mu pogosto pravijo, pravzaprav pripadnik korejske narodne manjšine. Na Kitajskem je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je pojavil, simboliziral − in to precej bolj kakor prihod tujih rock skupin − zahtevo po spremembah. Njegove uspešnice s prve plošče Rock'n'Roll na novem Dolgem pohodu so pomenile slovo od velike kulturne revolucije, med katero so bile revolucionarne opere in domoljubne balade edina dovoljena glasba.
Takrat, ko so mladi Kitajci začeli prepevati Cui Jianovo pesem Jaz nimam ničesar, se je kitajska družba začela neustavljivo spreminjati. Komunistična partija morda še danes pleše ideološki valček − dva koraka naprej, tri nazaj −, vendar se Kitajska pozibava v rockerskih ritmih. Tega nihče več ne more preprečiti, niti s prepovedmi koncertov in širitvijo »črnega seznama«, na katerem so Björk, Oasis, Linkin Park in vsi drugi prijatelji lamaističnega duhovnika.
Ne vem, kaj vse bi dala, da bi izvedela, zakaj je Kim Džong Un izbral prav Laibach za prireditev v glasbenem konservatoriju Kim Von Gjuna, kjer se bo ob obletnici osvoboditve Korejskega polotoka izpod japonske okupacije zbralo približno tisoč tamkajšnjih in morda peščica tujih funkcionarjev. Ga je morda pritegnil žanr »industrijskega rocka« ali obljuba slovenske glasbene skupine, da bo program prilagodila »severnokorejskim razmeram« ter vanj vključila nekaj »laibachovskih« priredb pesmi iz filma Moje pesmi, moje sanje?
Toda če si pozorno ogledamo posnetke s severnokorejske televizije, na kateri so večkrat nastopile Kim Džong Unove ljubljenke iz glasbene skupine Moranbong, bomo opazili več skupnega, kakor bi sprva pričakovali. Militarizirani severnokorejski pop in slovensko kljubovanje vsemu, kar je prepovedano, se med seboj nekje dotikata. Morda v Kim Džong Unovi glavi, po kateri se mota precej več političnih prebojev, kolikor jih za zdaj lahko izgovori.
Po odhodu Laibacha v Pjongjang seveda ni treba pričakovati nič posebnega. Konec koncev je tam leta 2008 gostovala Newyorška filharmonija z Lorinom Maazelom, a so potem kljub vsemu še dvakrat preizkusili atomsko bombo. Resna glasba ne vpliva bistveno na jedrske konice, ampak se dotika src, ki ostajajo zaprta v svoje občutke, in zaradi njenega božanskega pomena se ponavadi nič ne zgodi na političnem odru.
Z rockom je drugače. Njegova moč je skrita v njegovi kontrakulturi, ki izziva arirang; v nezadržno privlačni disharmoniji, ki presega umetno ubranost; v sporočilu, ki ga slišijo tudi takrat, kadar ga ne razumejo.
Ljudje v Severni Koreji imajo veliko energije. To je očitno po zanosu, s katerim ploskajo svojemu voditelju; po solzah sreče, kadar se pojavi med njimi; po 99,97-odstotni udeležbi na lokalnih volitvah, ki se jih morajo Severni Korejci, starejši od 17 let, pravzaprav udeleževati, ker tako določa zakon.
Toda ne smemo podcenjevati niti energije Kim Džong Una. Takoj je izjavil, da denuklearizacija po iranskem vzoru za njegovo državo ne pride v poštev. Bil je tudi dovolj pogumen, da se je razjokal za pokojnim očetom, ko je pred kratkim obiskal tovarno vlakov in se spomnil, da je Kim Džong Il leta 2011 umrl v vagonu, ter bil razočaran nad tem, da so severnokorejske železnice v tako slabem stanju.
Odhod Laibacha v Pjongjang je pomemben dogodek. Ne glede na to, kaj bodo prepevali, bo glasba prišla do ušes mladega vodje. In Severna Koreja nikoli več ne bo takšna kot prej, čeprav bo moralo miniti še zelo veliko časa, da bo tudi zunanji svet opazil, kakšne spremembe je slovenska glasbena skupina spodbudila s svojim ritmom.
