Tiskane izdaje
Papež Frančišek je imenoval devet novih članov komisije za zaščito mladoletnikov, do papeža kritični kardinal O'Malley pa ostaja predsednik.
Papež se vedno znova spopada s temeljnimi problemi, ki jih je podedoval po prejšnjih papežih, med njimi so medtem nekateri že postali svetniki, drugi pa še bodo. Te dni se je pošalil, da je tudi sam že stopil v vrsto za svetniški sij. Za obzidjem gotovo poznajo tudi druge probleme, za javnost pa sta v nebo vpijoča predvsem dva, ki slabo vplivata na dobro ime ustanove. Pedofilija med duhovniki in papeška banka, o kateri morda celo papeži ne vedo, kako v resnici funkcionira. Tretji problem - vsak dan bolj pereče pomanjkanje duhovnikov po vsem svetu - je v medijih manj opazen, čisto počasi in previdno pa se približujejo rešitvi, sprejemanju starejših že poročenih moških, nekakšnih modrecev, pobožnih in poštenih mož v duhovniški stan.
Ta teden je Jorge Mario Bergoglio imenoval novo pomembno Papeško komisijo za zaščito mladoletnikov. Komisija šteje šestnajst članov, sedmim je potrdil članstvo v sila pomembni in dokaj skrivnosti komisiji, devet je novih. Med njimi so tudi ljudje, ki so bili sami žrtve duhovniškega spolnega nasilja, pa tokrat ne bodo povedali, kateri so. Izkušnje so bile slabe. Pritisk na žrtve je hujši kot na druge. Vsem znana Irka Mary Collins je odstopila, ker se nikakor ni strinjala z načinom, ki ga je kongregacija za doktrino vere ubrala za obravnavanje pedofilov.
Papeška komisija za zaščito mladoletnikov, ki jo je vzpostavil Bergoglio, se je zdela eden od pomembnih premikov k bolj transparentnemu delovanju katoliške cerkve. Vsaj tako pomembna se je zdela kot komisija, namenjena urejanju finančnih struktur, vzpostavljanju reda v »božji banki« in čiščenju pročelja ene največjih pralnic denarja na svetu. V finančni komisiji je ta teden počilo, odstopila je in se poslovila pomembna ameriška članica Mary Ann Glendon, prva ženska, ki je smela vstopiti v skrivnosti banke IOR, ki so ji nadeli nadvse visoko doneč naslov Inštitut za religiozna dela. Glendonova je bila svojčas ameriška veleposlanica pri Svetem sedežu, za svojo sodelavko so jo iz Vatikana potem povabili zato, ker je dobro poznala strukturo institucije. Odstopila je, pravijo, ker se ni strinjala s politiko vodenja cerkvene bančne ustanove. Kot marsikdo pred njo je tudi Mary Ann Glendon odkrila, da ni vse zlato, kar se sveti.
Škof Barros in njegova zaščita
V zgodbi o boju proti pedofiliji, ta je po svetu povzročila opazen osip vernikov, se je zapletlo, ko je papež Bergoglio nedavno obiskal Čile, deželo, do katere ima poseben odnos, tam je bil v jezuitskem noviciatu. V mestu Osorno, kjer je Frančišek za škofa postavil Juana Barrosa, se je v dobrih dveh letih razvilo pravo gibanje proti Bergogliu. Očitali so mu, da je Barrosa imenoval kljub opozorilom, da je bil ta duhovnik eden izmed učencev razvpitega pedofila, predstojnika semenišča Fernanda Karadime, ki je bil spoznan za zločinca in izločen iz duhovniškega stanu. Svoja zadnja leta pa preživlja za zidovi cerkvenih ustanov v Santiagu, star je 87 let.
Ko so Barrosa postavili za škofa, je eden izmed žrtev Karadimovih posilstev Juan Carlos Cruz v Rim leta 2015 poslal pismo in v njem razložil, kako in kaj. Med drugim tudi to, da je videl, kako je Barrosov mentor Karadima sedanjega škofa otipaval in poljubljal, pa tega sedanji škof ni prijavil.
Med obiskom v Čilu je Frančišek na vztrajna vprašanja o Barrosu in Karadimi odločno in dokaj ostro odvrnil, da gre samo za obrekovanje. Tedaj se je bil prisiljen na pravično stran postaviti celo šef papeške komisije za zaščito mladoletnikov kardinal O'Malley. Svojega šefa papeža je opozoril, da so žrtve pedofilskih zločinov prizadete ob takih papeževih besedah.
Barros je dandanes še vedno škof v Osornu, kjer mu nasprotujejo duhovniki in verniki, v Vatikanu pa se je vendarle premaknilo. Papež je v Čile poslal priznanega preiskovalca pedofilskih zločinov, malteškega škofa Charlesa Scicluno, ki se je proslavil že z odkritji zločinov razvpitega ustanovitelja Kristusovih legionarjev, mehiškega duhovnika Marciala Maciela Degollada. Škof Scicluna je v Čilu zaslišal celo vrsto vpletenih, žrtve in priče. Fernando Karadima, ki je vzgojil pomemben del sedanje čilske duhovščine, je nekoč veljal za najbolj karizmatičnega med katoliškimi vzgojitelji.
V soboto, ko je papež v Rimu imenoval novo komisijo za zaščito mladoletnikov, sta se v New Yorku srečala škof Scicluna in Juan Carlos Cruz, avtor pisma, ki ga leta 2015 papež ni prebral, vsaj reagiral ni nanj, morda ga ni dobil, morda se mu je samo izognil. Cruz je po srečanju v New Yorku izjavil, da je zelo zadovoljen, saj so mu prvič zares prisluhnili. Scicluna ni dajal izjav.
O'Malley še naprej vodi boj proti pedofilom
Ameriški kardinal Sean Patrick O'Malley je ostal na čelu protipedofilske komisije. Papež ga ni zamenjal, tudi kritike zaradi spodrsljaja v Čilu mu ni zameril. Naložil pa mu je težko nalogo. Spopadanje s pedofilijo je v katoliški instituciji sila zahtevno delo. To je te dni dokazal avstralski škof Denis Hart, ki je izjavil, da se da raje zapreti, kakor da bi naznanil duhovniškega kolega pedofila. Hart je natrosil še nekaj kriminalno sprijenih misli, zavitih v na videz teološke razlage.
Tak odnos do pedofilije in do obračuna z zločini je menda dokaj razširjen, vse do papežev Ratzingerja in Bergoglia pa je bil prevladujoč. Institucija se je ukvarjala z dušami storilcev, ne pa njihovih žrtev. Prve premike je storila pod Benediktom XVI., pravi korak naprej je storil Frančišek, tudi njemu pa zdaj očitajo nedoslednost.
Ob imenovanju nove komisije za zaščito mladoletnikov so v jezuitskem glasilu objavili tudi novico, da se papež Bergoglio zadnje čase vsak petek skrivaj srečuje z žrtvami pedofilskih zločincev.
