Tiskane izdaje
Papež Frančišek je še enkrat spregovoril Evropejcem in vsemu Zahodu. O beguncih, ki umirajo v valovih Sredozemlja in o vseh tistih, ki jih vase zagledana Evropa sovraži in se jih boji. Pozval nas je, naj sprejmemo ljudi, ki bežijo pred vojno. Za zgled vsemu svetu je pripeljal v Rim še eno skupino Sircev, prvo je že ob obisku na Lesbosu. Za novico velja tudi njegova zavrnitev čeka, ki so mu ga hoteli izročiti argentinski oblastniki. Z njimi ima papež, ki je prišel iz Argentine, obilo težav in sporov. Hoteli so mu izročiti milijon evrov, namenjenih šolam, ki jih je sam ustanovil v Buenos Airesu. Darujte revežem, veliko jih je, ne darujte meni, nočem deliti Argentincev, se je glasil odgovor. V resnici, pravijo, se je daleč od oči javnosti papež precej razjezil na sedanjega argentinskega predsednika, češ da poskuša uporabiti svetega očeta za svoje politične spletke v Argentini.
Novice o beguncih, ki bi jih Frančišek rad zaščitil in obvaroval njihova življenja, pa tudi novice o politikantskih poskusih argentinskih oblasti bodo seveda hitro pozabljene. Vedno nove informacije na to temo prihajajo, pozivi vsej krščanski skupnosti in zlasti Evropejcem v korist prebežnikov se ponavljajo skoraj vsak dan, reakcije na politike in njihove trike tudi. Komaj katera se bo morda nekoč znašla v zgodovinskih pogledih na obdobje papeža Frančiška, prav veliko pa ne. Veliko je pomembnejših korakov, ki jih je že storil, veliko jih še bo, zlasti takih, ki prelate za obzidjem bolj motijo kot kaj drugega.
Dlje pa bo odmevalo, kar je te dni v pogovoru za ameriške katoliške medije povedal ameriški zgodovinar Mark Riebling, avtor knjige Cerkev vohunov s podnaslovom Papeževa skrivna vojna proti Hitlerju. Riebling namreč postavlja na glavo skoraj vse, kar je bilo zapisanega o papežu Eugeniju Pacelliju, ki je vladal v Vatikanu od leta 1939 do 1958.
Pij XII., ki so ga v Rimu že nekajkrat hoteli razglasiti za svetnika, pa se je vsakokrat posebej vmešal Izrael s svojimi dokumenti o Pacellijevem molku v času holokavsta ali njegovi domnevni podpori Hitlerju, je bil v zgodovinski in politični literaturi večkrat opisan kot človek, ki je nemškega nacističnega voditelja občudoval že takrat, ko je bil še diplomat, nuncij na Nemškem v času papeža Pija XI.
Posebej ostro in odmevno je v preteklosti na svetovno javno mnenje vplivala knjiga Johna Cornwella Hitlerjev papež, ki je izšla leta 1999 in je temeljila predvsem na judovskih dokumentih oziroma arhivih izraelske države. Uradni Vatikan je takšne trditve vedno zanikal. Po Cornwellovi knjigi so v boj poslali tudi avtorje, ki bi Hitlerjevega papeža zanikali. Predvsem ameriške, ki imajo najvišje naklade in so njihova dela napisana tako, da pritegnejo zanimanje po vsem svetu. Niso pusta zgodovinska pričanja, ampak zanimivo napisane zgodbe, ki jim ljudje včasih tudi verjamejo.
Pisec Ronald Rychlak je že leto po Hitlerjevem papežu objavil knjigo Hitler, vojna, papež, ki je imela jasen namen ovreči Cornwellove trditve. V javnosti je naletel na veliko manj zanimanja kot Cornwell. Njegovim trditvam, da Pacelli pač ni bil Hitlerjev papež, svetovni mediji niso prisluhnili, niso jim verjeli, kakor so Cornwellu in njegovim trditvam.
Poldrugo desetletje je moralo miniti − vmes pa cela vrsta želja, da bi Pacellija razglasili za čisto pravega svetnika, ki bi ga častil ves svet −, da se je pojavilo delo, ki naj pretrese javnost in pove nekaj popolnoma novega. Denimo to, da Pacelli ni bil prav nič hitlerjanec, pač pa protinacist, borec proti nacizmu, še več, bil je med ljudmi, ki so pripravljali atentate na nacističnega voditelja.
Američan Riebling je menda kolikor je le mogoče globoko kopal po vatikanskih arhivih, najbrž tudi po tistem delu, ki še ni razkrit javnosti. Dokopal se je, tako vsaj trdi, do dokazov, ki nedvomno kažejo, da je bil Pij XII. vse prej kot Hitlerjev simpatizer. Aktivno je sodeloval pri pripravah na atentate.
Riebling je za ameriški katoliški spletni portal Crux te dni razložil, da je do virov, ki so mu pomagali razvozlati in doumeti pravo resnico, prišel tako rekoč po naključju. Ko je zbiral gradivo za svojo knjigo o tajni vojni med FBI in CIA, je zasledil povezave med Pijem XII. in tremi nemškimi vojaškimi zarotami proti Hitlerju.
Zgodovinar pravi, da je bila Pacellijeva vpletenost v zarote Vatikanu znana že leta 1946, ko so take možnosti omenjali v komunističnem tisku, v Vatikanu pa tega tudi niso zanikali. Od tedaj se je na knjižnem trgu pojavilo več odmevnih del, ki so trdila ravno nasprotno, dokazovala so povezave ali vsaj simpatije med Pacellijem in Hitlerjem. John Cornwell, James Carroll, Daniel Goldhagen, tudi Rolf Hochhuth so menda brali o tem, da bi utegnil biti Pij XII. med zarotniki, pa tega nihče ni preiskal do konca, trdi Riebling.
Zgodovinar pravi, da so ga vzgojili v katoliškem duhu, bil je vernik, zdaj pa naj bi bil prepričan ateist, zato mu ni mogoče očitati, da je knjigo o Piju XII. napisal iz religioznih razlogov oziroma povezav z Vatikanom. Ugotovil je, da je Pacelli že leta 1923 sodeloval v akcijah proti Hitlerju in njegovim prvim poskusom, da bi prišel na oblast v Nemčiji. Samo za trenutek je bil po dognanjih iz knjige Cerkev vohunov deset let pozneje navdušen nad Hitlerjevim protikomunizmom. Upal je menda, da bo Hitler samo nemška različica Mussolinija, italijanskega populista, ki je bil tedaj v domovini večinoma močno priljubljen.
Avtor knjige Cerkev vohunov v pogovoru za Crux pojasnjuje, da papež, ki je zaznamoval obdobje druge svetovne vojne, pa tudi pred njo in po njej, pravzaprav ni bil toliko vpleten v poskuse ubiti Hitlerja, kakor se je zavzemal za spremembe v nemškem režimu tistega časa. Udeležen je bil menda v komplotih leta 1939, pred napadom na Francijo, pa leta 1943 in še enkrat v poskusu, ki se je končal, ko je katoliški polkovnik Klaus Schenk von Stauffenberg Hitlerja ranil.
Pij XII. je domnevno deloval kot vez med atentatorji in zahodnimi zavezniki oziroma njihovimi tajnimi službami. Pij XII. je bil vsekakor aktivni zarotnik proti Hitlerju, ne pa Hitlerjev papež, kakor trdi Cornwell, ki svojega naslova tudi sam ne dokaže, je prepričan Riebling.
Pacelli je bil po načinu vladanja pravo nasprotje tistega papeža, ki ga opisuje Cornwell in ki je obveljal kot Hitlerjev papež, pojasnjuje ameriški zgodovinar in politični analitik sedanjih razmer. Riebling zlasti velja za poznavalca terorizma in teorij zarote.
Ko so Rieblinga vprašali, koliko ve o Pacellijevih akcijah za reševanje judov, je povedal, da se s tem podrobneje ni ukvarjal. Prebral je pač, kar so pisali drugi. Omeni pa, da je Pacelli vedel vse o taboriščih in o iztrebljanju judov, o tem so ga najprej obveščali iz slovaške cerkve. Od tod tudi njegove akcije za skrivanje judovskih beguncev, kakor to zdaj dela papež Frančišek z begunci iz Sirije.
