Uporabna vrednost monarhije

Zadnje dni lahko spremljamo novice o zaroki princa Harryja z ameriško igralko Meghan Markle. A premisliti velja, zakaj novice z britanskega dvora vselej postanejo vroče medijsko blago, zakaj ljudje še vedno radi spremljajo peripetije kraljeve družine.

Prav tako je zanimivo, da so Angleži pred kratkim sproducirali kar dve novi TV-seriji, ki obravavata dve veliki monarhični figuri. Viktorija je posvečena kraljici, ki je s svojo dolgo vladavino zaznamovala drugo polovico 19. stoletja, Krona pa v ospredje postavlja še živečo in najdlje vladajočo britansko monarhinjo Elizabeto II.

Kako torej lahko v naših časih, ki stavijo na pragmatizem, kjer mora biti vsak užitek uporaben ali vsaj toliko amortiziran, da ni škodljiv, nekaj tako anahronističnega, kot je monarhija, sploh obstaja?

Problem aristokracije nasploh je namreč ta, da svojo družbeno pozicijo in bogastvo utemeljuje na podlagi dozdevno plemenite krvi in rodu, ki je − vsaj tako se je ta razred zgodovinsko legitimiral − v bližini božjega. Koncept privilegijev je bil z rasvetljenstvom in moderno državo presežen, ljudje modre krvi − še posebej monarhi − pa so, kot se reče, obdržali bolj ali manj le še simbolni status (če seveda spregledamo uzurpacijo bogastva in njegovega odtekanja na »rajske otoke«). Postali so neke vrste kulturna dediščina, zelo drag okras, ki pravaprav prikriva dejstvo, da je ta družbeni razred zgodovinsko in idejno odmrl.

Toda prav kot preživeta monarhija danes ni preprosto anahronistična. Ali, bolje rečeno, monarhija je tako anahronistična, da v sodobnem družbenem in ekonomskem ustroju deluje naravnost revolucionarno. Gre namreč za institucijo strogih pravil, kjer je tako rekoč vsak gib kraljeve družine kodificiran, kjer se opravi, gestam, bontonu, načelni olikanosti in galantnosti pripisuje velik pomen. V kraljevi družini si posamezniki ne izbirajo svojega življenjskega sloga, nimajo možnosti, da bi vse življenje raziskovali, kdo so, se na novo in novo izumljali, ampak so njihove vloge in naloge strogo predpisane že ob njihovem rojstvu. Enako velja za njihove priženjene člane in članice. V tej instituciji tudi ni prostora za športno eleganco, kot danes radi označimo dejstvo, da je elegantno oblačenje − v imenu praktičnosti in tega, da vse gre, da so vsi okusi enakovredni, in v imenu nivelizacije vseh (razrednih, kulturnih in drugih) razlik − tako rekoč izginilo iz javnega življenja.

Monarhija je starokopitna in odporna na družbene in kulturne permutacije, medtem ko je siceršnji družbeni imperativ ravno sposobnost konstantnega spreminjanja in prilagajanja, ki ji seveda ustreza fleksibilna osebnost oziroma delovna sila, vselej pripravljena zamenjati poklic in poslanstvo − kot pač v danem trenutku terja trg.

Ironija je naposled v tem, da institucija, ki je v principu predmoderna, danes z vsem svojim odvečnim glamurjem, rituali in predpisi predstavlja opozicijo neoliberalizmu. Danes, ko nima več nobene političine vloge in moči, ko nima več nobenega vpliva, deluje kot ena redkih stabilnih instanc. V obdobju, ko so sicer vse klasične institucije avtoritete (tako religija kot parlament, denimo) izgubile zaupanje ljudi in niso več točke družbene kohezije, monarhija tako rekoč brez pretresov mirno vztraja dalje. V času cinizma, kjer se lahko vsemu posmehujemo in še najraje samim sebi, kar naj bi vseskozi izpričevalo, kako se zavedamo lastnih pomanjkljivosti, obstaja ena institucija, ki se jemlje povsem resno in ne popušča.

Če danes obstaja velika ali morda še večja fascinacija z monarhijo kot tedaj, ko je bila dejansko na oblasti, v tem ni treba videti znaka regresije ali vdora novega konservativizma. Monarhijo si lahko levica uzurpira kot model institucije, ki vztraja pri svojih izhodiščih, ritualih, idealih, predvsem pa se ni pripravljena ukloniti muham, zahtevam in potrebam neoliberalnega kapitalizma. Njena avtoriteta izhaja prav iz tega, da stoletja vztraja pri svojem nesmiselnem ritualu. To, pri čemer vztraja, ni seveda nič vsebinskega, ampak nekaj, kar zaradi gole vztrajnosti in starodavnosti zbuja vtis, da je v njej globlji družbeni smisel. A ironično je to, da je njen smisel natanko v tem, da proizvaja učinek smisla. Nobena resna leva politika ne bi smela zanemariti takšnega učinka, ne bi se smela bati zavzeti pozicije avtoritete, institucije, ki ponuja obljubo družbenega pomena. Priljubljenost monarhije nemara priča o tem, da se lahko danes od te upravičeno odmrle forme vladanja, četudi je zgrajena na zgrešenih temeljih, marsičesa naučimo.