Varčujmo skupaj: Pekoče cene hrane

Med ponudbo in povpraševanjem stoji kmet, med pridelavo in prodajo preži trgovec.

Objavljeno
04. julij 2016 18.04
Paprika in čili
Brane Piano
Brane Piano
Lani je bilo na slovenskem trgu preveč krompirja, česna in paradižnika. Tudi Slovenija je lahko s trga umaknila tri tisoč ton jabolk, hrušk, sliv, paradižnika, korenja, sladke paprike, kumare, zelja, cvetače in brokolija in nekaj razdelila šolam in drugim zavodom. Koliko je bilo dejansko viškov kmetijskih pridelkov in koliko jih je bilo podarjenih, nismo izvedeli. Kmetijskega ministra so še bolj skrbeli viški mleka, ki mu odkupna cena vztrajno pada že ducat let. Pa tudi o vinu že dolgo vemo, da ga ne moremo ne prodati ne spiti toliko, kolikor ga pridelamo ...

Kaj pa smo lahko drugega pričakovali, ko je Rusija predlani kot protiukrep uvedla embargo na uvoz hrane iz EU, kot viške evropske kmetijske pridelave zaradi njene slabe organiziranosti in potem še dodatne stroške EU za pomoč kmetom oziroma za ohranitev kmetijske proizvodnje? Saj s tem ni nič narobe, kmetovanje in pridelavo je že treba ohraniti, kaj pa bomo sicer jutri jedli.

Ampak naučimo se v EU iz napak prav ničesar. Ko je bila leta 1962 sprejeta skupna kmetijska politika EU kot pakt med Evropo in njenimi kmeti, je to imelo dva cilja. Prvi je bil, da kmetom omogoči dostojno preživetje. Drugi cilj je bil, da izboljša kmetijsko proizvodnjo, da bi s tem evropskemu potrošniku zagotovili zanesljivo ponudbo hrane po dostopnih cenah.

Dvajset let kasneje, tam okoli leta 1984, se je operativno izvajanje skupne kmetijske politike izkazalo za tako uspešno, da so kmetije že pridelale več hrane, kot so je lahko prodale. Evropa se je odzvala − sicer je za to potrebovala skoraj desetletje − tako, da je odpravila subvencioniranje potrošnje in pomoč preusmerila v neposredna plačila kmetom.

Danes je težko predvideti, kam takšna politika vodi. Po eni strani v EU pravijo, da bo treba zaradi svetovnega povpraševanja do leta 2050 proizvodnjo hrane podvojiti, zato je treba financirati podeželsko gospodarstvo. Ampak razni gospodarski embargi k temu ne bodo prav nič pripomogli, saj prav zaradi povračilnega ukrepa Rusije v EU nastajajo viški hrane, tisti viški, ki bi jih menda lahko izvozili, če ne bi bili uvozniki hrane jezni na EU.

Ne gre pozabiti, da EU kmetijstvu še vedno namenja okoli 40 odstotkov proračuna in da kmetijstvo ostaja ena redkih panog, ki jih EU neposredno subvencionira. Delež v proračunu se je sicer v treh desetletjih zmanjšal; sprva je znašal kar 75 odstotkov proračuna. Če preračunamo na vse proračune držav članic, gre sicer iz Bruslja za kmetijstvo samo okoli en odstotek denarja proračunov držav članic. A to še vedno znese 58 milijard evrov. Ampak kmet dobi danes bistveno manj kot takrat, ko je Evropa uvedla skupno kmetijsko politiko. V zadnjih 20 letih se je namreč število kmetov zaradi vstopanja novih članic skoraj podvojilo in vsak pridelovalec dobi pač manj.

Kaj nam je torej storiti? Odpraviti je treba gospodarske embarge, najprej kar tistega proti Rusiji, pa upati, da bo tudi Rusija ukinila embargo na uvoz evropske hrane. S tem se bo evropskemu kmetu ekonomija obsega tako povečala, da bomo tudi gospodinjski varčevalci lahko računali na tisto, kar je bil leta 1962 eden temeljnih ciljev uvedbe skupne evropske kmetijske politike: evropskemu potrošniku zagotoviti hrano po dostopnih cenah.

Potem tudi slovenski varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek ne bo v intervjujih razlagal, da smo pri nas popolnoma razvrednotili ceno hrane s tem, ko je večino nakupimo po akcijskih cenah. Ja kaj pa naj počnemo, če med našim povpraševanjem in ponudbo kmetov vedrijo in oblačijo trgovci z enormnimi maržami? Ko akcijsko znižajo ceno hrane, vsaj vemo, da je ne bomo preplačali, da bo kmet od nas dobil vsaj kolikor toliko spodobno plačilo, trgovec pa ne bo služil na račun kmetijskih subvencij iz EU.

Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.