Tiskane izdaje
Če v skoraj enem desetletju niste razvili novih produktov in odkrili tržnih niš, vam zmanjševanje stroškov ne bo prav nič pomagalo. S takšnimi prihranki in z vpoklicevanjem kapitala boste dejavnost svoje gospodarske družbe po padajoči spirali krčili do bridkega padca na dno. Ko ga boste dosegli, bo seveda zmanjkalo denarja tudi za izdelavo tistih izdelkov in storitev, ki jih sploh še prodajate, potem pa ga bo zmanjkalo tudi za plače tistih, ki vas danes odpuščajo.
Podjetje. Tako lepo, tako povedno je v slovenščini poimenovanje gospodarske družbe. Če bi bili bolj podjetni, pa morda malce manj gospodarni, bi bilo za vse bolje. Tako za lastniški kapital, kakor za zaposlene. Ampak prevladujoče - pa seveda nikakor edino - je pri nas menedžersko razmišljanje, povzeto s prosojnic kakšnega inštituta za ekonomiko tople vode, da je obvladovanje stroškov alfa in omega uspešnosti. Vraga je. Pretežno ukvarjanje s stroški vodi le v uspešen propad podjetnosti.
Seveda nikakor ne trdimo, da so delojemalci vsi po vrsti marljivi delavci, kakor tudi niso vsi delodajalci pametni. Ampak dovolj je delavcev, ki bi bili hvaležni za drobne pozornosti delodajalca, ne nujno v denarju, in tako malo je delodajalcev, ki bo to vedeli.
Poglejmo nek izmišljen, za mnoga slovenska podjetja značilen model. Izdelajo analizo zmanjševanja prodaje in prihodkov za nekaj zadnjih let, jo projicirajo v naslednjih pet let ter križajo s prevladujočim gospodarskim pesimizmom, ki, mimogrede, ni nič drugega kot rezultat ankete med slovenskimi direktorji. Ti se bojijo za svoje stolčke, plače in bonitete, pa so raje pesimistični, kakor optimistični. Iz preprostega razloga: da jih lastnik ne bo nagnal, če ne bodo dosegali kakšnega bolj optimističnega plana. Pa še razumeti, razmišljati, usklajevati in delati jim ni treba veliko.
V takšnem podjetju potem seveda ugotovijo, da bo šlo vse navzdol. Iz tega naredijo strategijo in začno sestavljati poslovni načrt za naslednje leto. V njem se skušajo prilagoditi samoumevni katastrofi in izračunajo, da morajo odpustiti desetino zaposlenih, ukiniti proizvodnjo nedonosnih izdelkov, zraven pa še vse nagrajevanje najbolj marljivih in koristnih kadrov.
Podjetje s tem stopi na pot samoukinitve. Najboljši delavci si poiščejo službe, v katerih si lahko obetajo strokovno napredovanje in nekakšen osebni smisel in samopotrditev, kar je najpomembnejši motivator našega bitja in ustvarjanja. Obenem se z ukinitvijo manj ali nič donosnih izdelkov v podjetju zmanjša ekonomija obsega, z njo se povečajo fiksni stroški, s tem pa se poslabša ekonomika danes morda še dovolj donosnih produktov. Zastonj je bilo vse dopuščanje, spet bo potrebno dodatno odpuščanje ...
Konkurenca na trgu pa, če že tudi sama ni enako neumna, da počne iste stvari in se samoukinja, seveda s substituti nadomesti izpraznjen prostor na trgu in se vsaj obdrži, če že okrepi.
Če je tudi pri vas tako, lahko svoje želje po rasti, razvoju in ustvarjalnem delovnem mestu v pismu sporočite dedku Mrazu. Saj pomagati vam ne bo mogel. Tako ali tako ste že odpisani in boste tudi veselo propadli. A imeli boste vsaj občutek, da ste v dneh pred prelomom leta, naredili dve dobri stvari, ki bi lahko rešile vaš gospodinjski proračun. Vplačali ste Euro Jackpot in napisali pismo dobremu možu. Naj vam bo torej sreča naklonjena v 2016. Na podjetniško pamet pa nikar ne računajte.
Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
