Vse najboljše, Tolstoj!

Čestitati mu je treba zato, da je hotel razumeti človeško naravo. Da je vztrajal v iskanju načinov, kako jo oplemenititi.

Objavljeno
07. september 2015 10.36
Katja Perat
Katja Perat

Samo še dva dni in svet bo praznoval 187. obletnico rojstva enega svojih najzvestejših kronistov, Leva Nikolajeviča Tolstoja.

Priznati moram, da nekoliko zavidam gimnazijcem, ki so jim letos za maturitetno čtivo podtaknili Ano Karenino, čeprav hkrati nisem čisto prepričana, koliko bodo od nje odnesli, in se hkrati tudi zelo živo spominjam, kakšen star in relativno dolgočasen tepec se mi je zdel Tolstoj pri osemnajstih, predvsem če sem ga primerjala z Dostojevskim. Bržkone je skoraj odveč dodati, da nobene izmed njegovih knjig nisem niti odprla.

Vendar me je Ana Karenina potrpežljivo počakala in v trenutku, ko sem bila nanjo pripravljena, nemudoma postala ena mojih najljubših knjig. Naučila me je namreč razumeti, da obstaja v pisanju in v kogniciji več kot uspešna metoda za razlaganje življenja, kakršno se nam neposredno daje, ki ničesar ne zamolči, ničesar ne olepšuje, hkrati pa ničesar ne daje po nepotrebnem v nič. Naučila me je, da velik zamah pritiče tudi stvarem, ki se na videz zdijo majhne, in da se najpomembnejše filozofsko-politične bitke bijejo nenehno po naših domovih, v našem vsakdanjiku.

Tolstoj me je naučil, da napisati veličasten roman pomeni razumeti življenje, razumeti življenje pa pomeni razumeti, da se življenja nikdar ne da razumeti v celoti in da šele ta, ki to ve, lahko napiše veličasten roman.

Ker je literatura, predvsem taka, kakršna je utekočinjena v obliko zajetnih klasik ruskega realizma, prostor, kjer se hlastanje umika razumevanju in kjer vsako dejanje, ne glede na to, kako težko bi ga razumeli, če bi nam kdaj prekrižalo načrte, najde svojo razlago.

Zato je treba čestitati Tolstoju. Ne samo zato, ker se je rodil in ker je določen delež časa, ki mu je bil odmerjen med rojstvom in smrtjo, namenil pisanju. Čestitati mu je treba predvsem zato, da je hotel razumeti človeško naravo. Da je vztrajal v iskanju načinov, kako jo oplemenititi. Da je hotel biti dober človek, čeprav za to ni bil posebej nadarjen. In da je za seboj pustil izčrpno poročilo o svojih prizadevanjih. Za kar (in verjetno tudi za marsikaj drugega) je bržkone treba čestitati tudi ženi Sofiji iz ozadja. Na zdravje!