Za koga gre?

Prihajajoči referendum o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je na plan tradicionalno potegnil razpravo o starševstvu, ki s strani nasprotnikov širitve družine čez meje heteroseksualne skupnosti matere in očeta z otroki rada naplavi argument »za otroke gre«. Letos smo si v tem sklopu lahko ogledali celo ličen posnetek na youtubu, podložen z glasom Pavleta Ravnohriba, ki sporoča, da sta mama in oče podoba zmagoslavja, heteroseksualna zveza pa pogoj za varnost, ljubezen in nemoten razvoj otroka v zglednega človeka in državljana.

Nekaj stvari me pri vsem skupaj moti. Prva je gotovo ta, da tovrstna demagogija ne zmore ali noče razumeti, da s tem, da bi tudi nekatere druge človeške skupnosti dobile pravico do tega, da obstajajo kot družina, njihova pravica ne bi bila nič manjša. Da s tem, ko bi nekdo drug nekaj dobil, oni sami ne bi izgubili ničesar. Nihče jim ne bi prepovedal ljubezni, poroke, starševstva. Nemoteno, v slogi in sreči bi mirno lahko živeli naprej. Navsezadnje ne gre za to, da bi na svetu obstajale omejene zaloge družinskega kapitala, za katere bi se bilo treba boriti, preden poidejo.

Druga stvar, ki mi je pri vsem skupaj sumljiva, je skrita predpostavka, da so vsa heteroseksualna razmerja po definiciji kakovostna. Da v njih ni najti družinskega nasilja, očitanj in potlačenega sovraštva, da je ljubezen, iz katerih sestojijo, brezpogojna in brezmadežna, čeprav ima marsikateri otrok, ki je v tovrstnem razmerju odrasel, pa tudi marsikateri heteroseksualec, ki je kakšno razmerje že imel, živo izkušnjo, da ni nujno tako. Kar seveda ne pomeni, da homoseksualni pari nimajo težavnih razmerij, da vztrajajo skupaj iz napačnih razlogov, se varajo, čustveno izsiljujejo ali da v vso to godljo medčloveških odnosov ne bi potegnili svojih otrok. Navsezadnje niso čisto nič drugega kot običajni ljudje, kar pomeni, da niso izvzeti iz možnosti, da bi bili slabi. A tudi slabim heteroseksualcem v slabih heteroseksualnih zvezah, ki se bodo vzgoje svojih otrok lotili slabo, nihče ne omejuje pravice, da bi jih navsezadnje imeli.

Najbolj pa me pri vsem skupaj moti, da so prav ti v argument in vrednoto povzdignjeni otroci največje žrtve tovrstnega rezoniranja. In to ne le zato, ker so, ne da bi jim kdo karkoli zadostno razložil, potisnjeni v to, da nastopajo v videoprispevkih, kakršen je Slovenija je PROTI. Predvsem zato, ker so popolnoma utišani. S tem ko se jih, če so odraščali v domnevno zglednih družinah, kjer sta se oče in mati drug drugemu zavezala do bridkega konca, jim je odvzeta pravica do individualnosti njihove zgodbe, katere resnica ni nujno resnica blaginje. Potisnjeni so v pozicijo prisilne sreče, v kateri se morajo odreči vsem morebitnim občutkom nelagodja, saj se jim je nasmehnila sreča zrasti v okolju, ki mu ne manjka dobesedno nič.

Zato bi se v luči vsega premišljenega dalo sklepati, da ljudem, ki so si otroke izbrali za svoje vodilno orožje, v resnici ne gre za otroke. Pa tudi sicer v tej debati ne gre zanje. Za otroke gre na nekem drugem terenu, na terenu razmišljanja o tem, kaj dela odnose, pa naj si bodo ti kakršnikoli že, kakovostne, ljubeznive in empatične. Na terenu razmišljanja o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa gre za pravice. Za to, da se ljubezen končno postavi med estetske izbire, kamor tudi spada, in na tej podlagi sprejme, da se o okusih ne razpravlja. In za to, da se določenih vrst ljubezni ne privilegira pred drugimi. Da se vsem partnerskim zvezam omogoči načrtovanje skupnega življenja, ki iz ljubezni naredi družino. S tem pa zmanjša območje nepotrebnih težav in zapletov, ki nam grenijo življenje in nam s tem preprečujejo, da bi se kakovostno posvetili sami sebi, s tem pa postali bolj ljubeznivi partnerji in navsezadnje boljši starši.