Tiskane izdaje
»Brat me je zadnjič nadrl, češ, kaj pa je z mano narobe, ker sem mu poslala SMS-sporočilo,« je rekla študentka novinarstva.
No, v bistvu ni rekla nadrl, temveč nap****, če smo povsem iskreni. Pa ne gre za to - za zborni jezik skorajda hudičevo - besedo. Gre za to, kako iskreno je opisala pripetljaj, ki je nastal zaradi načina komunikacije.
Ampak − zakaj za vraga bi lahko bilo kaj narobe s tem, da pošlješ SMS-sporočilo? Kaj bi pa morala storiti? SMS-sporočila so popolnoma »out«, da o mailih ne govorimo. »Maili so tako zelo 90-ies!!« mi je pred kratkim pojasnila prijateljica, vrstnica, zaposlena v multinacionalki. »Mi jih za mesedbojno komunikacijo sploh ne uporabljamo več, imamo lastno klepetalnico in vse uredimo tam.« Tako to gre. V sodobnem poslovnem svetu.
In tudi vsakdanjem, osebnem. »SMS-sporočilo uporabljaš le, če res nimaš dobre povezave, če ti ne preostane nič drugega,« je mojemu še vedno začudenemu pogledu hitela pojasnjevati druga študentka, prav tako novinarstva.
Kako torej ... ahmm ... komunicirate med seboj, sem izustila po tem, ko sem se − sicer precej skrivoma in na hitro − vdala v usodo, da me je, kljub temu da ogromno časa preživim v digitalnem okolju, preprosto povozil čas.
Odgovor ni bil zelo raznovrsten. Klepetalnice, pač. FB-messenger, whatsapp in verjetno še kaj, česar si pač nisem zapomnila. »Viber, skype?« modro dodam. Ne. To ni to. To je za nas, ki smo se digitalnega jezika priučili. In ne skupaj z njim zrasli. In vsi imate snapchat? Da, vsi imajo snapchat. Seveda sem si ga še isti dan namestila na telefon in seveda ga še danes ne razumem najbolje. Toliko o tem, kako dobro se je »počutiti mlad«.
A biti v družbi teh mladcev je nekaj najboljšega, kar se vsakomur, ki se tako ali drugače ukvarja z družbo, njenimi gradniki, pojavi in anomalijami, lahko zgodi. Letos smo ob koncu študijskega leta na Delu pripravili Delovo šolo novinarstva. Študentje so v tem kratkem času lahko vsaj deloma okusili novinarsko delo. V nekih drugih časih, skozi katere tudi sama nisem šla, so praktikanti imeli organizirano kroženje po vseh uredništvih in na koncu izpit pred komisijo.
Prav zato se mi zdi dejstvo, da smo v poletnem času pod okrilje vzeli vsaj nekaj mladih in jih mentorirali, izjemno pomembno za standard profesije, v kateri delamo. A pomembno je, da smo se tudi mi od mladih veliko naučili. Pokukali smo v njihov svet, torej v svet tistih, o katerih pogosto mislimo, da nič več ne berejo. A ne drži. Mladi so razgledani, na razpolago imajo več informacij kot generacije pred njimi, pa tudi znanja, kako do njih.
»In kje iščete informacije?« Da bi brali medij v papirnati obliki, si nihče ni delal utvar. Vendar − mogoče vsaj novičarske spletne strani? Ja, saj berejo. Tudi časopise. In tudi spletne medije. »Sicer pa večinoma spremljam novice na snapchatu, pa na facebooku,« se je glasilo pojasnilo. No, tako nekako je to.
Kljub temu so me mladi prepričali, da še vedno »berejo«, vendar ne tako, kot smo si predstavljali nekoč. Branje se je prelevilo v konzumiranje vsebin, to pa ne poteka več na tradicionalne načine, temveč je velik del njega stekel na videokanale in avdioplatforme, podcaste, youtube, družbena omrežja ... In postal del tako imenovane kulture deljenja.
Prav v tem deljenju vsebin, lastnih in medijskih, v tovrstnem pretakanju informacij, ki ima velikokrat narcisoidno podtalje, tli največji strah − da bo državljan ostal brez argumentirane razprave in zapadel v površinsko, posplošeno in poenostavljeno razumevanje sveta. Všečkanje in štetje klikov kot družbena norma, kot vrednota. Humus za populizem. In vse, kar (žal) spada zraven.
Tako to gre. Zagotovo vsaj delno. A na srečo očitno ne vedno in povsod. To vem, verjamem, po zadnjem druženju z mladimi, bodočimi novinarji in novinarkami. Hvala za to izkušnjo in skok v vaš svet!
***
... zapis je vtis, nastal na podlagi časa, preživetega skupaj z mladimi.
