Zapakirano: S čim v resnici hranimo naše otroke

Zakaj dovoljujemo, da je na policah supermarketov toliko zdravju škodljive otroške hrane?

Objavljeno
07. marec 2018 19.02
Anja Korenč
Anja Korenč

Otroci so naše največje bogastvo, so naša prihodnost, nepopisan list in najbolj iskreni predstavniki naše vrste. Hkrati pa so tudi odločni, predvidljivi in najbolj impulzivni potrošniki, ki jih je najlažje prepričati, in ko nekaj hočejo, hočejo to v tistem trenutku.

Preden nadaljujem, naj pojasnim nekaj stvari. Sama še nimam otrok, z njimi nimam vsakodnevnega stika, nikoli mi še v roke ni bil predan brief za projekt, katerega ciljna skupina bi bili otroci, in vse do pred nekaj dnevi se s tem segmentom trga nisem niti malo ukvarjala. Z njim pa se verjetno še vedno ne bi, če ne bi naletela na članek avtorice Therese Christine z naslovom Can We Battle Childhood Obesity with New Packaging and Branding Regulations?* Čeprav zapis ni pretirano dolg, postreže z zelo krepkimi dejstvi in številkami ter pušča odprto skrb vzbujajoče vprašanje – Zakaj dovoljujemo, da je na policah supermarketov toliko zdravju škodljive hrane za otroke?

Če si ob naslednjem obisku trgovine vzamete dodatno minuto in se sprehodite po oddelku s sladkarijami, boste odkrili zanimiv in zelo jasen vzorec. Ta oddelek namreč v številu nečistih deklaracij najverjetneje premaga vse ostale. Sladkorja, aditivov, arom, barvil in želatine je v njem na kile. Najpogostejši embalažni material je pisana folija, ki v zavarjenem paketku mnogokrat skriva še več folije. Je pa ta embalaža vedno pisana, zabavna in polna raznoraznih risanih junakov.

Otroci na produkte gledajo z drugačnega zornega kota kot odrasli. Pritegnejo jih barve, obljubljeni okusi in maskote, ki so včasih narisane na embalaži. Otrok se ne bo ukvarjal s tem, ali je nekaj zanj zdravo ali ne, ne bo se spomnil obrniti embalaže in prebrati deklaracije, otroku bo pomembno to, da mu je prigrizek okusen, lep na pogled in da se lahko s sliko ledene kraljice Elze ali Spidermana pobaha pred svojimi vrstniki. To je zelo preprosta računica, ki je kristalno jasna tudi vsem velikim proizvajalcem, ki zaradi nje obračajo velike denarje.

Nekatere države so proti takšnim izdelkom začele resen boj, saj je opazna zelo močna povezava med čezmerno debelostjo pri otrocih in neprimernimi otroškimi prehrambnimi produkti. Glede na objavo Therese Christine je menda Čile pred kratkim uzakonil pravila za boj proti otroški debelosti. The New York Times je to komentiral kot najbolj ambiciozen način preoblikovanja državne kulture prehranjevanja na svetu. Z novo zakonodajo so prepovedali prodajo sladkarij, ki uporabljajo igrače za pritegnitev otroške pozornosti. Prav tako so prepovedali oglaševanje takšnih produktov med otroškim TV-programom. Meni pa se zdi najbolj zanimivo to, kako so se lotili opozoril na embalaži. V Čilu so zasnovali nov označevalni sistem, ki zahteva črn opozorilni stop znak na vsakem produktu, ki ima visoko vsebnost sladkorja, soli, kalorij ali nasičenih maščob.

Kakšnega podobnega primera v Evropi še nisem zasledila. Je pa flamski inštitut pred kratkim javnosti predstavil novo prehrambno piramido, iz katere so sladkarije, hitro hrano in predelane mesnine popolnoma izločili. Čeprav se ta primer ne navezuje neposredno na otroško hrano, skupaj s primerom iz Čila nakazuje smer, kamor bi morale v prihodnosti kreniti vse države razvitega sveta. Tukaj se mi poraja novo vprašanje, in sicer zakaj smo v naši zeleni deželici tako zaplankani, da vlagamo denar iz državnega proračuna v kampanje za spodbujanje uživanja mesa in razvoj posebnega označevanja mlečnih izdelkov kot lokalno kakovost in hkrati dopuščamo, da je vegetarijansko kosilo v šoli še vedno tabu, tone in tone sladkih ter visokopredelanih produktov z raznoraznimi risanimi junaki pa na prodaj kot nekaj čisto običajnega.

Ker mi na tej točki ne ostane prav veliko, pozivam vas, dragi starši, da zavestno pomislite, kaj kupujete svojim otrokom in kaj jim dnevno dajete na krožnik. Izgovori tipa »kakšna svinjarija vsake toliko ne škodi« ali »saj so otroci, naj uživajo« so že davno izzveneli. Današnji otroci bodo v odraslosti imeli veliko izbiro na trgu hrane. Dovolim si reči, da bo ta izbira vsaj petkrat večja kot današnja. Ker pa se njihove osebnosti, mnenja in razgledanost danes najbolj oblikujejo, poskrbimo, da bodo med vso to izbiro znali poiskati kakovostne produkte. Le tako jih bomo oblikovali v pametne potrošnike, ki bodo to zavest preneseli tudi na kasnejše generacije.

* Ali nam lahko nova pravila pri oblikovanju embalaže in znamčenja pomagajo pri boju z otroško debelostjo?

***

Anja Korenč je soustanoviteljica oblikovalskega studia Fork in blagovne znamke I Like Tofu.

V vlogi avtorjev naših kulinaričnih blogov, ki vam jih serviramo vsak četrtek ob 15. uri, ji družbo delajo še:

Alja Dimic, prehranska terapevtka, Center Holistic

Gorazd Potočnik, slaščičarski mojster, Sladkozvočje

Anita Lozar in Matej Pelicon, pivovarja in lastnika ajdovske craft pivovarne Pelicon

Uroš Štefelin, kuhar in gostinec, Vila Podvin

Klemen Rojnik, jedec, triatlonec in farmacevt

Po arhivu kulinaričnih blogov lahko brskate TUKAJ.