Zapisi iz podtalja: Flisarji

Kako je možno, da na vodilne pozicije praviloma postavimo najslabše iz svojih vrst oziroma zakaj nas ti ljudje vsakič razočarajo?
Objavljeno
16. julij 2016 21.58
TOPSHOTS-SWITZERLAND-ENVIRONMENT-CLIMATE-GLACIER
Dijana Matković
Dijana Matković

Ker smo družba senzacionalizma, hipnega trenutka, družba v kateri »modri citati«, instantno deljeni na družbenih omrežjih, zamenjujejo dejansko branje, smo vse manj vajeni razmišljati vzročno-posledično. Informacij ne znamo več proučevati znotraj kontekstov. Pri tem nam mediji povečini ne delajo usluge, pač pa s svojim popolnim pomanjkanjem spomina, ki bi segel dlje kot teden dni v preteklost, predstavljajo del problema. Zelo redke so obravnave primerov, kjer se pozornost s posamičnega dejanja ali posamične delikventne osebe pomika na področje pretresa širšega družbenega tkiva ali primerjalnih analiz. Posledično ničesar ne razščistimo in se nikamor ne pomikamo, pač pa se zgolj čustveno odzivamo na afere, ki so nam bile servirane tisti dan, tisti teden.

Mediji so tako ob Flisarjevem »zdrsu« v primeru Radaljac bolj ali manj zgolj povzemali dogajanje ali nudili platformo za odzive vpletenih, medtem ko so se novinarji, ki so o zadevi poročali, retorično spraševali, ali je vse skupaj samo vrh ledene gore seksizma na literarni sceni. Naj bo nekaj jasno: to se vprašaš v uredništvu. Potem pa, če si novinar, ki kaj da na svoj poklic, prvič, odpreš arhiv lastnega in drugih medijev (čemu jih imamo, zaboga?) in, drugič, vzameš telefon v roke in kličeš. Ko storiš to, ko torej delaš svojo domačo nalogo, kaj hitro ugotoviš dvoje: najprej, da Flisar na svoji poziciji ni »zdrsnil« enkrat, potem pa, da Flisar ni eden, ampak je flisarjev več.

Se kdo spomni leta 2001? Ne? Aleluja, tu je spletni arhiv Mladine! In v njem članek, v katerem lahko beremo, kako je Flisar, tudi tedaj urednik Sodobnosti, opravil in objavil verjetno najbolj gnusen intervju, kar jih je kdaj ugledala slovenska javnost. V njem je pokojni dr. Janez Rugelj grobo pljuval po vsem, kar se ni skladalo z njegovo vizijo heteroseksualnega, pokončnega sveta. Ob ogorčenih odzivih literarne in LGBT skupnosti je človek, ki je pozneje postal predsednik Pena, dejal, da je »dr. Rugelj eden od drugače mislečih in ima vso pravico, da svojo drugačno miselnost izrazi«.

Pa poglejmo, kaj se je uredniku Sodobnosti, tedaj bodočemu predsedniku Pena zdelo, da ima Rugelj pravico izraziti: »Ženska pri terapiji lahko uspe samo, če je lepa in bogata. (...) Če tega ni, se z njo nihče ne bo ukvarjal. Noben psihoterapevt v Sloveniji nima kakšnih muslimank na kavču, zavoženih. Samo lepe pa bogate.« Če si ob tem še preberete, kaj si je Rugelj mislil o gejih in kaj se je Flisarju prav tako zdelo vredno objave, boste nemara ugotovili, da smo jo ženske še dobro odnesle. Ženske, ki bi, če bi kak novinar prenehal s klišejskimi retoričnimi vprašanji in vzel telefon v roke (kot sem navsezadnje kolegice klicala sama), hitro potrdile, da je način komunikacije, kot ga je bila deležna Radaljac, Flisarjev modus operandi.

In vendar. In vendar je prav ta človek, ta, ki ne loči drugače od napačno mislečih, ki ne razume, da v cilivizirani družbi veljajo določeni moralni standardi, ki so mu osnove spoštovanja sočloveka popolnoma nejasne, prav ta človek je meni nič, tebi nič, lani postal predsednik slovenskega Pena. Pena, ki naj bi se, vsaj na papirju, zavzemal za diametralno nasprotno. Predsednik je postal samo dve leti po tem, ko so iz svojih vrst izključili Janšo - pri katerem se je Flisar, glede na teorije zarote, po katerih naj bi bil »incident« z mlado kritičarko samo del orkestriranega medijskega linča, očitno učil osnov retorike.

Če bi novinarji razmišljali malo širše, malo globje, malo bolj zavzeto (saj vem, vroče je), bi nemara med literati na pozicijah, ki te iste pozicije dosledno zlorabljajo, odkrili še najmanj (najmanj!) Vlada Žabota in njegov primer iz leta 2004, ko naj bi verbalno spolno nadlegoval sodelavke srečanja Vilenica. Žabot je bil tedaj predsednik Društva slovenskih pisateljev, da tudi pri njemu ni šlo za kak »zdrs«, temveč utečen način delovanja, pa vam lahko potrdim kar sama: ta gnusnež je namreč, ko sem še urejala Airbeletrino in smo po nekem literarnem večeru izjemoma imeli dogovor, da grem zaklenit vrata založbe Beletrina, ujel pogovor med mano in tedanjim direktorjem, ko sem mu rekla za ključe. Pobožal me je po nadlahti in vidno nažgan »zapeljivo« šepnil: »Mar nimajo tam nekega kavča?«. Ignorirala sem ga. A sem nanj spet kmalu naletela - na Airbeletrini rojstnodnevni zabavi, ko me je povabil naj prisedem k njemu. Ko sem ga vnovič ignorirala, je čez cel prostor zavpil, če se zdaj nemara vikava. Zavplila sem nazaj (in s tem tvegala diagnozo nevrotičnosti): »A sva se kdaj tikala?!«

Naj poudarim: ta človek je bil takrat predsednik DSP. Že pred tem pa ga je, kot pravim, pestil incident s sodelavkami Vilenice. In vendar. In vendar sta PEN in DSP prav tega človeka, meni nič, tebi nič, izbrala za potencialnega kandidata za ministra za kulturo, ko so vstaje leta 2013 odnesle tedanjo vlado. Vstaje, ki sta si jih omenjeni organizaciji prilastili za svoje namene.

Ob vsem tem za amnezijo ne bolehajo le novinarji: pomislite, podporo, ki jo je Flisarju javno izkazal PEN, je spisala Barbara Pogačnik, ki je leta 2004 sodila med medijsko najbolj izpostavljene sodelavke srečanja Vilenica, ki naj bi jih Žabot verbalno spolno nadlegoval. Očitno je kolegica Pogačnik medtem sprejela norme vedenja starejših kolegov, ki se jim je desetletje pred tem upirala, skladno s plezanjem po družbeni lestvici, seveda. Oprostite, toda drugače se tega kontradiktornega dejanja ne da razložiti.

Ob vseh teh fiaskih se nam odpre več vprašanj. Eno izmed njih se glasi takole: kako je možno, da na vodilne pozicije praviloma postavimo najslabše iz svojih vrst oziroma zakaj nas ti ljudje vsakič razočarajo?

Mar ne bi mogli reči, da do neke mere (z redkimi čudežnimi izjemami, ki potrjujejo pravilo) velja, da mora oseba na poti do vodilne funkcije sprejeti mnoštvo kompromisov, se povezovati iz koristi, v svoj prid obračati številne situacije, sprejeti paradigme predhodnikov in še kup drugih reči, ki večino »na poti do uspeha« odvrnejo? Mar to obenem ne pomeni, da sistem, kot ga imamo nastavljenega (hierarhična razdelitev moči med »prijatelji«), že sproti izpljune ne-svoje, torej dobre? In, posledično: nas dejanja flisarjev in žabotov sploh lahko presenečajo? In še dalje: bomo po Flisarju tako dobili zgolj ... nove flisarje?

Zelo verjetno - iz vrst Pena, katerega člani so Flisarja v enem delu podprli, v drugem pa so se z molkom distancirali (oboji v strahu, da ta bolezen, ki jo je »staknil« Flisar, ne bi bila odkrita še pri njih, strukture pa zamajane), bodo po vsej verjetnosti izbrali novega predsednika. Kmalu za tem, ko se prah okoli zadeve poleže. Novi predsednik bo najbrž malo bolj pazljiv, malce bolj politično korekten, v osnovi pa enak flisar.

Toda vendarle mislim, da se dogajajo premiki, ki ne vodijo zgolj k večji korektnosti na papirju. Odzivi javnosti na primer Radaljac so kljub medijskemu senzacionalizmu povsem drugačni, kot jih je denimo doživela omenjena Pogačnik pred dobrimi desetimi leti, ko se je vse skupaj reduciralo na njeno domnevno nevrotičnost in pometlo pod prag. Morda velja, da mediji postajajo vse slabši, toda civilna družba kljub temu (ali morda ravno zato) postaja vse močnejša, vse bolj odgovorna. Flisar je vendarle odstopil - sicer v slogu 'brez krivde kriv', ki nakazuje, da še vedno ne razume ničesar, a nič ne de, navsezadnje ne gre zanj, kot tudi nikoli ni šlo zanj.

Gre za postopna rahljanja starih družbenih paradigm, pri čemer nas vsak tak primer, vsako razkritje »družinskih patologij«, vsako dobro napisano besedilo, vsak v skladu s časi zasnovan projekt, vsak izmed pametnih glasov v zboru napredno mislečih pomakne malce naprej v smeri pravičnejše družbe.

Na točki, kjer smo zdaj, lahko tako odpiramo še druga vprašanja, kajti pod seksizmom se skriva zelo jasna želja po ohranjanju moči tistih na pozicijah, želja po tem, da bi se svet, v katerega so se udobno namestili, nadaljeval - različnih pritiskov in manipulacij s strani avtoritet so ob pričetku karier navsezadnje deležni tudi mladi moški oziroma sta jim oba spola enako podvržena: v zameno za pesniško mentorstvo ali mentorstvo na fakulteti, na uredništvu, v zdravstvu, celo v avtomehanični delavnici ali na kmetiji se pričakuje, da bodo mlajši nadaljevali, kar so njihovi predhodniki začeli, da bodo posvojili njihove poetike, njihove načine delovanja, njihove pristope. Četudi je vse to pogosto, zaradi udobja, ki tistega na poziciji moči navadno uspava, povsem skregano z realnostjo spremenjenih družbenih razmer.

Toda, kot je v intervjuju za Mladino rekla Dubravka Ugrešić: »Nedavne incidente, številne sedanje politike, številne profesorje in druge izobraževalce je že pokril debel sloj prahu. Vsi so že v ropotarnici zgodovine, kajti iz ropotarnice zgodovine so tudi prišli, kot zombiji, le da tega še ne vedo. Morda bi jim morali to jasno in glasno povedati.«

Brez morda, gospa Ugrešić. Mi se komaj dobro ogrevamo.

***

Dijana Matković je pisateljica in publicistka. Postavila in urejala je portala Airbeletrina in Državljanska odgovornost. Organizira okrogle mize in pogovore o aktualnih družbenih problemih. Prevaja iz jezikov nekdanje skupne države.