Tiskane izdaje
Neki Francoz srednjih let toži podjetje, ker ga je zdolgočasilo v »profesionalnega zombija«. Zahteva 360.000 evrov odškodnine, ker se je na delovnem mestu pač – dolgočasil. Gre za stanje, podobno izgorelosti, ki lahko privede do iste točke, pravijo strokovnjaki. Skratka, gospod, emocionalno in fizično uničen ter osramočen, ker so ga plačevali za nič, je zdrsnil v moralno izčrpanost in depresijo.
Svet se zdaj sprašuje, ali je kaj takega sploh mogoče, odvetnik zdolgočasenost opisuje kot nadlegovanje na delovnem mestu, raziskovalci pa že opozarjajo, da stvar ni tako za lase privlečena in da odstotek ljudi, ki se v službi (tudi ker jih nekdo namerno postavi na stranski tir) dolgočasijo, ni majhen.
Britanski mediji so svoje bralce pozvali, da prispevajo svoje najbolj dolgočasne delovne izkušnje. In so dobili zajeten nabor čudaških opravil, za katere si človek sploh ne predstavlja, da obstajajo. Denimo merjenje temperature zamrznjenega graha. Vse poletje je bralka ponoči sanjala neskončne reke zelenih žog.
Ali pa kmetija v Franciji, kjer je neka Britanka s kepami zemlje obmetavala pladnje z organskim krompirjem, da bi bili v supermarketu videti »bolj organski«. Nekdo je v pisarni spenjal po 400 poročil na dan, spet drugi je po osem ur sponke odstranjeval. Poliranje majhnih lesenih podstavkov, ki so pozneje sestavljali trup ladjice v steklenici, je po dveh dneh spravilo ob živce mladega Britanca.
Med najbolj dolgočasnimi deli je bilo tudi vstavljanje vrvice skozi luknjo kazal za knjige, dvanajsturno stiskanje plastenk z mlekom, če morda katera ne pušča, ugašanje in prižiganje fax stroja (da se ni pregorel) in pregledovanje kilometrov tekočega traku s svinjskim mesom, ali morda ni na kakem kosu kljub toplotni obdelavi ostala dlaka.
Najbrž ni treba poudarjati, da kontrolor mesa mesa ne jé več. In da je vsako delo častno. Pa čeprav dolgočasno.
