Zeleni polet: Ljudje in narava v Lenarčičevem ogledalu

Vsak dan slišimo resna opozorila o uničujočih posledicah podnebnih sprememb, a te redko pridejo do zavesti navadnih ljudi.

Objavljeno
22. april 2017 19.20
Petar Damjanić
Petar Damjanić

Ljudje smo drug drugemu kot nekakšna ogledala, ki vsako zase kaže samo delen, včasih tudi popačen odsev realnosti. V tako zastavljenem svetu imamo ljudje najraje tista ogledala, v katerih je naša podoba videti dopadljiva, a kaj, ko je realnost zajeta tudi v tistih ogledalih, iz katerih strašijo grozljive prikazni naših najbolj temačnih strani. Z ogledali je bil dobesedno obseden argentinski pisatelj Jorge Luis Borgese, ki je precej zaznamoval književnost 20. stoletja.

Da je tudi okolje, ki nas obkroža, zgovorno ogledalo človekovih ravnanj, je prepričan okoljski mislec Matevž Lenarčič, ki svoja razmišljanja o naravi vedno rad obteži s filozofskimi in družbenopolitičnimi ter kulturološkimi vidiki. Narava v najbolj neposredni obliki razkrije posledice naše perverzne neodgovornosti in človekovih najbolj grdih in opolzkih ravnanj.

Medtem ko nas družbeno okolje stiska in nenehno sili k upoštevanju pravil in h kompromisom, pri čemer svoja ravnanja prilagajamo drugim ljudem, je naš odnos do narave preveč pogosto razbremenjen tovrstne odgovornosti in prepuščen individualni presoji in vrednotam družbe. Te pa so seveda različne, ene upoštevajo okolje manj kot druge.

Odnos do narave v hiperproduktivnem in ultrapotrošniškem okolju je najpogosteje na ravni slabe vesti in izgovorov je več kot dovolj. Na tak odnos do okolja najpogosteje stavimo tudi navadni ljudje − če se že moramo čemu odpovedati, naj bodo to vrednote, nikakor pa ne simboli razkošja in udobja. Zato smo danes tu, kjer smo, ogledalo kaže precej umazano podobo.

Ko govorimo o naravi, so podnebne spremembe in z njimi povezane grozeče nevarnosti najbolj pogoste asociacije. Vsak dan slišimo resna opozorila o segrevanju ozračja, taljenju ledenikov in o trajnih spremembah podnebja, ki so posledice našega bivanja na planetu. A njihov doseg je, kot rečeno, zelo omejen, redko pridejo do zavesti navadnih ljudi. Najbolj butasta domislica, ki jo slišimo pri tem, je, da je to pač davek časa, v katerem živimo; tisti, ki se stem strinjajo, bodo večno živeli v napačnem času.

Zato so zame misije Matevža Lenarčiča pomembne. Pa ne zato, ker bi rad dokazal, da majhna, relativno nepomembna skupinica ljudi lahko dela pomembne reči in doseže veliko, to je bilo dokazano že pred nami. Tudi zato ne, ker nam poskuša dopovedati, da so nepreklicno minili časi, ko smo si lahko privoščili, da smo okoljske težave planeta prepuščali ekologom in smo krivdo za onesnaževanje okolja pripisovali nezaustavljivemu pohodu človeštva k »razviti družbi«, kjer je dopustno tudi neusmiljeno posiljevanje narave. Lenarčičeve misije so zame pomembne predvsem zato, ker nam nastavljajo ogledalo, v katerem je videti, kako radi si zatiskamo oči pred preprosto prepletenostjo našega načina razmišljanja in težav, v katere bredemo.

Lani je Matevž Lenarčič obletel svet, letos leti nad Mediteranom in Alpami. To je naše naravno okolje. Tukaj živimo. Okoljski problemi tega dela sveta so bili v lanski misiji le delno zajeti, letos so v ospredju. Problemi so isti, ker je vse povezano, prepleteno neločljivo in posledično. Tako preprosto, da tega ne znamo niti videti.

Znanec, ki se na smrt boji letenja, mi je povedal, da se mu zdi Lenarčič kot nekakšen Don Kihot, češ v boju z mlini na veter ne more zmagati nihče drugi kot veter. A mene Matevž veliko bolj spominja na lik iz Nietzschejevega Zaratustre, ki je sredi sončnega dne stekel na trg, poln ljudi, prižgal svetilko in vpil na ves glas: »Iščem Človeka ...« Nietscheja sem davno bral, in če se prav spomnim, Zaratustra svojega človeka nikoli ni našel, zato veliko sreče, Matevž.

***

V živo v interaktivni grafiki

Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF lahko sprmeljate na posebni tematski strani na Delo.si. V njej poleg sprotne trase leta najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi, pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.

Med pisci blogov so poleg Matevža Lenarčiča še Griša MočnikAndrej VelkavrhPetar DamjanićBoris MikužPetra Draškovič Pelc in Martin Šolar.