Zgodilo se je čisto blizu nas

Danes, uro pred poldnevom, se je v središču mesta, kot ničkolikokrat doslej, zbrala pisana množica ljudi. Združeni v bolj ali manj iskreni želji po boljšem jutri so se pozdravljali, pogovarjali, prerekali, smejali, vzklikali, peli ..., torej počeli vse tisto, kar tudi običajno počnejo družbice dobro mislečih ljudi.

Vzporedno z njimi je obstajala še ena, ločena skupina dobro mislečih ljudi. Ljudi z manj sreče, pregnanih s svojih domačih ognjišč, prekletih, skritih po kleteh, v katerih so pridno delali za dobrobit članov prve skupine, »udobno« skriti daleč od njihovih pogledov in zavedanja.

Čeprav sta se obe skupini zdeli vesolje vsaksebi, pa sta si bili v svojem bistvu pravzaprav močno podobni. V obeh so se zbrali posamezniki različnih želja, frustracij, stališč in hrepenenj, ki jih je združila predvsem ena želja - želja po boljšem jutri. Obe skupini so sestavljali posamezniki, ki so nagonsko vedeli, da jim bo lahko to željo uresničil le nekdo, ki bo s trdim delom in vztrajnostjo poskrbel, da se bosta spoznali, se povezali v vzajemno korist in skupaj zakorakali v prihodnost.

A nato je pred prvo skupino, tisto z nekoliko več sreče, pa čeprav je slednja precej relativen pojem, stopil on. On, ki je vedel, da česa takega ni zmožen. On, ki je verjel, da je sreča stvar ničelne vsote, kar pomeni, da jo lahko del družbe pridobi zgolj na račun vseh drugih. On, ki so mu bili oni drugi nadvse mrzki.

In je s svojimi skrbno izbranimi besedami zasejal seme dvoma v zbrano občinstvo, kar je vedno znal najbolje početi. Seme dvoma, iz katerega se je počasi razrasel plamen nezaupanja in se razrasel v požar jeze, nestrpnosti in sovraštva do tistih drugih, za odtenek manj srečnih, ki da lahko postanejo bolj srečni le na račun njih, članov prve skupine, ki so vendarle nič več in nič manj kot zgolj in samo dobro misleča družba. Ki vendar nikomur nikoli ni hotela nič slabega storiti.

Dogodki so se nato odvili v povsem predvidljivo smer. Konstruktivni člen družbe, prepričan, da je boljši jutri mogoče ustvariti zgolj z vzajemnim delovanjem obeh zgoraj opisanih skupin, je skomignil z rameni in čez noč, skupaj s tistimi malce manj srečnimi, odšel daleč proč, iščoč okolje, kjer je važno le, kaj znaš početi, in ne to, kakšen si.

Malce bolj srečni, ki so ostali zadaj, so kmalu ugotovili, da so bili kraljevsko naplahtani. Da so bile razlage sreče kot igre ničelne vsote zgolj prazne puhlice s ciljem realizacije osebnih ambicij lažnega preroka na škodo vseh ostalih. A bilo je prepozno, slovo pa dokončno. Še dobro, da jim je ostalo vsaj to, da so lahko svojo jezo stresli nad krivcem za vse gorje. Konec koncev so bili sami vseskozi le dobro misleči ljudje.

In kje se je v poznem sobotnem dopoldnevu začela odvijati ta zgodba? V središču Ljubljane. Oziroma Miševa, v katero se je za slabo uro preoblekel veliki oder SNG Drame, na katerem je ekipa SLG Celja uprizorila mojstrovino Svetlane Makarovič Pekarna Mišmaš.

In nauk zgodbe? Kdor se za uresničitev osebnih ambicij okorišča s tujo nesrečo, se hitro opeče. Hkrati z njim pa tudi vsi tisti, ki so bili dovolj naivni, da so brez pomisleka sledili sladkim besedam na poti v pogubo.
Morebitne vzporednice z dogajanjem na bližnjem Trgu Republike so zgolj naključne.