Tiskane izdaje
Slišati je sicer zelo neprijetno, toda nekako se ni več mogoče znebiti občutka, da se v Evropo potihem in prihuljeno, kot kakšna tatinska in krvoločna zver, znova vrača smrtna kazen. Za zdaj na srečo še ne z odločnim trkanjem na glavna vrata, ampak se k nam previdno in kradoma prebija po manj vidnih stranskih hodnikih. Predvsem v podobi zunajsodnih eksekucij, ki jih policija in varnostne službe grobo vadijo v lovu na tako imenovane teroriste. In ker ni nobenih glasnejših reakcij in spraševanj, je ta praksa v resnici čedalje pogostejša. Napadalcev, obtoženih terorizma, ki jim ga praviloma nikoli ne dokažejo, po novem namreč skorajda ne lovijo več, ampak jih preprosto kar ubijejo.
Dvaindvajsetega marca je, denimo, pod streli policije padel Halid Masud, rojen kot Adrian Russell Elms, ki je moril na Westminsterskem mostu v Londonu. Kako to, da moža, ki je bil nazadnje obsojen leta 2003 zaradi nošenja noža, vsa londonska policija, ki gotovo šteje več tisoč mož, ni zmogla ujeti ali ga, denimo, omamiti, kot to sicer praviloma počnejo z nevarnimi živalmi? Ne, Halida Masuda so preprosto ubili! In tako nikoli ne bomo izvedeli, zakaj se je odločil za morilski pohod tam okrog Temze in britanskega parlamenta. Je morda protestiral proti britanskemu odhodu iz Evropske unije? Morda mu pa niso bile všeč poteze britanske premierke Therese May? Tega ne bomo izvedeli nikoli, ker je bil obsojen na smrt brez vsakršne resne obtožbe in zasliševanja pred sodnikom. Zato pa v takšnih zgodbah takoj privlečejo na plan Islamsko državo in podobne nepridiprave, čeprav napadalca ni več med živimi, da bi sam potrdil ali zanikal tovrstna namigovanja.
Podobno usodo je konec lanskega leta doživel Tunizijec Anis Amri, ki je v predbožičnem času s tovornjakom zapeljal v radoživo in praznično razpoloženo množico na Breitscheidplatzu v zahodnem delu Berlina. Posledice so bile grozljive, napadalca pa so štiri dni pozneje ubili pri Milanu v Italiji, kamor je pobegnil pred roko pravice. Toda prav neverjetno je, da vsa milanska in okoliška policija ni bila kos mlademu Tunizijcu. Namesto da bi ga ujeli in pripeljali pred sodnika, so ga po kratkem postopku kar sami obsodili na smrt. In tako tudi ta zgodba nikoli ne bo dobila epiloga. Nikoli ne bo znano, zakaj se je Anis Amri odločil za takšen korak. Uradna razlaga je, da je to storil, ker ni dobil azila v Nemčiji. Tega seveda ne ve nihče, saj Tunizijec ni dobil priložnosti, da bi sam povedal svojo težko razumljivo zgodbo.
Umrli so tudi vsi pariški napadalci, ki so novembra 2015 uprizorili grozovit pokol v francoskem glavnem mestu. Ubitih je bilo 130 ljudi, od tega 89 v Bataclanu. Sedem napadalcev je umrlo med napadom, dva pa je policija ubila nekaj dni kasneje. Pod streli specialcev je tedaj padel tudi domnevni vodja pariške operacije Abdelhamid Abaaoud. Kljub takratnemu šoku, ki ga je v tistih dneh preživljala vsa Francija, to zagotovo ni bila modra odločitev. Veliko bolje bi bilo, če bi šefa teroristov ujeli in potem od njega zahtevali vse podrobnosti in podatke o morebitnih povezavah z Islamsko državo. Zdaj teh informacij preprosto ni, saj so vsi storilci že poldrugo leto pod rušo.
Skandinavska policija je v takšnih zgodbah veliko bolj previdna. Andersa Breivika, ki je 22. julija 2011 v Oslu in na otoku Utøya divje pobil 77 v glavnem mladih ljudi, Norvežani, denimo, niso ustrelili, čeprav so imeli definitivno zelo veliko razlogov za ta korak. Breivika, ki je februarja letos dopolnil 38 let, so raje ujeli in ga posadili za rešetke. Podobno so ravnali tudi na Švedskem z napadalcem iz Uzbekistana, ki je prejšnji petek s tovornjakom zapeljal v množico v Stockholmu. Policija ga ni umorila. Ujeli so ga, tako da bo zdaj lahko podrobno razložil, zakaj je moril nedolžne ljudi. Je to storil iz jeze, ker ga je čakala deportacija iz države? Ali pa ga je k temu morda res naščuvala Islamska država?
Zunajsodne eksekucije, ki jih je vedno več, so se po Evropi − in tudi po ZDA − še posebej razpasle po 11. septembru, ko so tajne službe dobile tako rekoč proste roke za (nezakonit) lov na teroristične osumljence. Vrhunec tovrstne prakse zunajsodnih usmrtitev je bil gotovo lov na Osamo Bin Ladna, ki ga je pravzaprav ustvarila Cia sama, v času afganistanske vojne proti sovjetski okupaciji. Lahko bi povedal marsikaj o sodelovanju z ameriškimi oblastmi, zato je po svoje razumljivo, zakaj se ameriški specialci v napadu na njegovo domovanje v pakistanskem Abotabadu sploh niso potrudili, da bi ga ujeli živega. Pa bi ga lahko, saj ni imel kam zbežati. So se morda zbali, da bi na dan prišla prava resnica o tragediji na Manhattnu?
Dick Marty, švicarski doktor prava in nekdanji izjemni poročevalec Sveta Evrope o ameriški (in evropski) vojni proti terorizmu, ki se je zdaj očitno prevesila v svoje drugo (nezakonito) dejanje, je bil tedaj naravnost ogorčen nad ravnanjem ameriškega predsednika Baracka Obame. Številne evropske vlade so namreč takrat (in danes očitno ponavljajo to napako) slepo sledile ameriški doktrini, ki pravi, da je terorizem pojav, s katerim se pravosodje ne more ukvarjati. In fenomen, za katerega ženevske konvencije ne morejo veljati. Pa ne samo to. Poskušali so tudi dokazati, da je varnost pomembnejša od svobode in človekovih pravic. Zato je izvršna oblast svoje početje vse pogosteje začela skrivati za zidove državnih skrivnosti. Pa ne zato, da bi zavarovala strogo varovane podatke, ampak predvsem zato, da bi zavarovala svoje ljudi, vpletene v nezakonito početje.
Dick Marty, s katerim sva se pogosto pogovarjala o tej temi, je bil takrat naravnost zgrožen, ker je Barack Obama ustavil kazenski pregon agentov Cie, ki so mučili zapornike, čeprav je mučenje prepovedano z vsemi mednarodnimi konvencijami. »Zanj je bilo namreč mučenje politična napaka, in ne zločin. In potem je sledila še njegova neverjetna izjava po zunajsodnem obračunu z Osamo bin Ladnom: Justice has been done! Pravici je bilo zadoščeno. Zame so bile te besede nekaj strašnega. Z Obamo sva takrat končala. Zame to ni bil več predsednik, ki smo ga ob izvolitvi v resnici tako želeli videti v Beli hiši,« je takrat dodal Dick Marty, ki danes ves zgrožen opazuje, kaj v Beli hiši in zunaj nje počne njegov cirkuški naslednik Donald Trump.
Prakso zunajsodnih usmrtitev so sicer že za časa čečenske vojne prvi začeli množično uporabljati kremeljski aparatčiki. Tudi predsednika Boris Jelcin in Vladimir Putin. Pobili so, denimo, prav vse čečenske predsednike, ki niso bili lojalni Moskvi. Kot prvi je padel Džohar Dudajev. Njegovo lokacijo so odkrili, ko je leta 1996 uporabil svoj satelitski telefon, in nanj takoj poslali dve lasersko vodeni raketi. Za njim je potem padel Zelimhan Jandarbijev. Ubit je bil v Katarju.
Najbolj tragična je bila gotovo smrt Aslana Mashadova, ki je ves čas ponujal roko Moskvi in bil pripravljen posredovati tudi v drami s talci v šoli v Beslanu, a je bil njegov predlog zavrnjen. Podobno usodo sta potem doživela tudi Abdul Halim Sadulajev in Doku Umarov. Kot tudi legendarni čečenski bojevnik Šamil Basajev, ki ga je zvezna varnostna služba FSB pogosto najemala za svoje operacije. Tudi za vojno v Abhaziji. Toda ker bi bili morebitni sodni procesi proti tem ljudem preveč zahtevno in preveč dolgotrajno početje, poleg tega bi jim težko dokazali kakšne zločine, pa marsikaj bi verjetno prišlo na dan, kar ne bi bilo v prid Kremlja, so se raje odločili za zunajsodne eksekucije. Brez nepotrebnega in zamudnega sodnega lova nanje ...
Ko sem Šveda Thomasa Hammarberga, nekdanjega komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope, pred časom povprašal za mnenje o tovrstnih zunajsodnih eksekucijah, mi je odgovoril takole: »V Rusiji pravijo, da gre za vojno, in ne za načrtne eksekucije. Toda tovrstna zunajsodna poravnavanja računov so v resnici še slabša stvar kot smrtna obsodba na sodišču. Ni nikakršnih procesov, ampak zgolj ubijanje. To se nikakor ne bi smelo dogajati ...«
Pa se še vedno. In čedalje bolj pogosto. Ne samo v Rusiji, ampak tudi v zahodnoevropskih državah, kar je v popolnem nasprotju s civilizacijskimi temelji in evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Ta dokument nad dokumenti so podpisale vse članice Sveta Evrope, tudi Rusija in Turčija, kjer zdaj resno razmišljajo celo o ponovni uvedbi smrtne kazni, kar bi Evropo − in tiste, ki sanjajo o njej − znova pahnilo v čase, za katere smo mnogi menili, da se ne bodo nikoli več vrnili. Že Albert Camus je namreč dejal, da je smrtna kazen pravzaprav nekakšen naklepni umor najhujše vrste. Podobno razmišlja tudi Desmond Tutu, še en Nobelov nagrajenec, ki svari takole: »Vzeti življenje, ki je tako rekoč že izgubljeno, je predvsem maščevanje, in ne več pravica!« In to morebiti še toliko bolj velja za zunajsodne umore, to vse bolj turobno in žalostno prakso našega vsakdana.
