Dobrodelnost brez meja

Po podatkih Nacionalnega foruma humanitarnih organizacij Slovenije je lani pri vsaj enem od 96 društev, ki so povezana v njem, pomoč poiskalo več kot 655.000 ljudi. Mnogi med njimi so večkrat potrkali na njihova vrata in se v svoji stiski, ki je posledica revščine, brezposelnosti, socialne izoliranosti ali bolezni, obrnili na več naslovov. Spodbudno je sicer, da se je število iskalcev pomoči v letu dni zmanjšalo – bilo jih je že več kot 739.000 ali tretjina prebivalcev države – vendar prav veliko razlogov za optimizem kljub temu ni.

Za družbo kot celoto je zelo pomembno, da krepi solidarnost, in tega nam menda ne manjka. O pripravljenosti pomagati pričajo skoraj 200.000 posameznikov, ki so vstopili med prostovoljce, pa številne donacije ob naravnih nesrečah in velika odzivnost pri akcijah zbiranja hrane, šolskih potrebščin in drugih nujnih reči.

Da vznikajo pobude sočutnih, ki ponujajo roko tistim v stiski, je hvalevredno. Vendar ne moremo mimo vtisa, da socialna država vse več svojih obveznosti prelaga na pleča nevladnih organizacij. Na neskladja in neučinkovitost sistema pomoči opozarjajo tudi v humanitarnih organizacijah, ki menijo, da je treba odgovornost države in nevladnega sektorja na tem področju jasneje začrtati. Kličejo po bolj dolgoročni in trajnostni socialni politiki, saj ukrepi države niso dovolj premišljeni in zgolj gasijo požare. Primerjave statističnih podatkov sicer kažejo, da so socialni transferji v Sloveniji med najbolj učinkovitimi pri preprečevanju tveganja revščine v Evropi. A samo trkanje po prsih, da je v marsikateri drugi državi še slabše, najbolj prizadetim prav nič ne pomaga. Podatek, da kljub »dobrim rezultatom« več kot četrtina prebivalstva potrebuje pomoč humanitarnih organizacij, bi moral pristojne skrbeti.