35 let slovenske diplomacije: med uspehom in izgubo kompasa

Ob letošnji 35. obletnici slovenske samostojnosti okroglo obletnico praznuje tudi slovenska diplomacija. Pravzaprav je nekoliko starejša od države same. Rodila se je še pred formalno osamosvojitvijo, ko je Slovenija šele pripravljala teren za mednarodno priznanje in vključitev v mednarodno skupnost. Če je bila osamosvojitev politični in vojaški projekt, je bila njena mednarodna pot predvsem diplomatski podvig.

Tri desetletja in pol pozneje se je treba vprašati, kaj je slovensko diplomacijo naredilo uspešno v njenem začetnem obdobju – in zakaj pogosto deluje utrujeno, brez jasnega kompasa in dolgoročne strateške smeri?

Slovenija leta 1991 ni imela lastne diplomatske mreže in njena zunanja služba je bila v povojih. Večina jugoslovanske diplomacije je ostala zvesta Beogradu. Kljub temu je Sloveniji v pičlih šestih mesecih uspelo doseči tisto, kar številnim novim državam in njihovim diplomacijam ni uspelo v bistveno daljšem času – mednarodno priznanje.

EU išče sogovornika oslabljenega Putina

To ni bil naključni uspeh. Slovenska osamosvojitev je bila mednarodnopravno dobro utemeljena, politično premišljena in demokratično legitimna. Temeljila je na prvih svobodnih volitvah, referendumu in pravici narodov do samoodločbe. Pri tem je odločilno vlogo imela javna diplomacija.

Med desetdnevno vojno je Slovenija razumela nekaj, česar nekatere države ne razumejo niti zdaj. Namreč da je v sodobnem svetu bitka za mednarodno javno mnenje pogosto enako pomembna kot dogajanje na terenu. Hitro in usklajeno komuniciranje z mediji, prisotnost na CNN, učinkovita uporaba diaspore in poudarjanje človekovih pravic so ustvarili podobo Slovenije kot demokratične skupnosti, ki se brani pred agresivnim centralizmom.

Majhna država je svojo neodvisnost dobesedno »izkomunicirala« v mednarodni prostor.

Zlata leta

Obdobje med letoma 1991 in 2008 upravičeno velja za zlato obdobje slovenske zunanje politike. Cilj je bil jasen: vključitev v Evropsko unijo in Nato. Diplomacija je imela energijo, samozavest in občutek zgodovinskega poslanstva. V nekaj letih je Slovenija zgradila diplomatsko mrežo, odprla veleposlaništva v ključnih prestolnicah in si pridobila ugled države, ki zna preseči svojo velikost. Njeni diplomati so pogosto delovali skoraj pionirsko – z minimalnimi ekipami, a z veliko motivacije in občutkom odgovornosti.

Arbitražno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško bi bilo lahko obujeno od mrtvih

Vrhunec tega obdobja je bilo njeno prvo predsedovanje svetu EU leta 2008. Slovenija je kot prva izmed novih članic Unije vodila evropski politični stroj in dokazala, da tudi majhna država lahko kompetentno upravlja zahtevne evropske procese. Takrat je bila slovenska diplomacija samozavestna, mednarodno relevantna in jasno umeščena v zahodni politični prostor.

Od strateške jasnosti do nihanja

Prav uspeh pa je prinesel tudi novo težavo. Po vstopu v EU in Nato je Slovenija izgubila osrednji strateški cilj, ki jo je prej povezoval. Diplomacija je postopno prešla iz obdobja ambicije v obdobje rutine. Namesto dolgoročne strategije so začela prevladovati nihanja, odvisna od menjav vlad in notranjepolitičnih razmerij. Pojavljala se je nejasnost glede temeljne zunanjepolitične identitete države – ali želi biti trdna jedrna članica Zahoda ali nekakšna posrednica med različnimi geopolitičnimi svetovi.

Diplomacija je postopno prešla iz obdobja ambicije v obdobje rutine. FOTO: Leon Vidic

To se je posebej pokazalo v obdobju po ruski zasedbi Krima leta 2014, ko je Slovenija v imenu gospodarskih interesov in iluzije posebnih odnosov z Moskvo kazala preveliko naklonjenost Rusiji oziroma režimu predsednika Putina. Za majhno državo je takšna politika nevarna. Majhne države namreč ne preživijo zaradi moči, ampak zaradi legitimnosti, jasnih zavezništev in kredibilnosti. Poznejša podpora Ukrajini in obisk predsednika vlade v Kijevu marca leta 2022 sta ta vtis sicer pomembno popravila, a škoda za ugled ni bila povsem zanemarljiva.

Brez razkošja improvizacije

Slovenija je v zadnjih letih spet dosegla tudi nekaj pomembnih mednarodnih uspehov: uspešno drugo predsedovanje svetu EU, ponovno izvolitev v Varnostni svet OZN ter vodilno vlogo pri sprejemanju ljubljansko-haaške konvencije (o mednarodnem sodelovanju pri preiskavah in pregonu genocida, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in drugih mednarodnih hudodelstev). Toda kljub temu ostaja občutek, da slovenska diplomacija še vedno išče samo sebe.

Članstvo v Varnostnem svetu OZN je gotovo zahtevalo veliko truda in sredstev, a zaradi zaostrenih odnosov med velesilami večjih prebojev ni bilo mogoče doseči. Poleg tega je Slovenija pogosto delovala preveč aktivistično in premalo uravnoteženo, zlasti pri vprašanjih Bližnjega vzhoda. Včasih je zmanjkalo ravnotežja med zagovarjanjem vrednot in zaščito nacionalnih interesov.

Slovenska diplomacija govori z včerajšnjim svetom

Skrb vzbuja tudi stagnacija odnosov s sosednjimi državami in odsotnost slovenskega političnega vrha na nekaterih pomembnih evropskih srečanjih v zadnjem obdobju. Za majhno državo, ki je življenjsko odvisna od mednarodnega okolja, je zunanjepolitična pasivnost nevarna.

Prav tako bi morala Slovenija resneje razmisliti o stanju znotraj diplomatskega aparata. Pretirana politizacija kadrov, zanemarjanje meritokracije in izguba institucionalnega spomina so za majhno državo bistveno bolj usodni kot za velike sile. Slovenija si preprosto ne more privoščiti izgubljanja kakovostnih diplomatov.

Svet postaja manj prijazen za majhne države

Ko je Slovenija nastajala, je svet še verjel v širjenje liberalne demokracije, mednarodnega prava in multilateralizma. Današnji svet je drugačen. Geopolitična tekma med velikimi silami se zaostruje, mednarodne institucije slabijo, pravila pa vse pogosteje nadomešča gola moč.

Dr. Božo Cerar, upokojeni veleposlanik. FOTO: arhiv Dela

Prav zato bi morala Slovenija bolje razumeti lekcijo iz časa osamosvajanja. Majhna država je lahko uspešna le, če ima jasno identiteto, notranjo enotnost, profesionalno diplomacijo in trdna zavezništva. Slovenska diplomacija je bila najboljša takrat, ko je vedela, kaj hoče. Ko je imela cilj, samozavest in občutek, da deluje v službi nečesa večjega od dnevne politike.

Morda je prav 35. obletnica samostojnosti (in letošnji 22. maj – dan slovenske diplomacije) primeren trenutek, da si Slovenija ponovno zastavi temeljno vprašanje: ali želi biti zgolj opazovalka dogajanja v svetu – ali pa resna in verodostojna evropska država, ki razume, da si majhne države strateške zmedenosti ne morejo privoščiti.

Strah pred geopolitično naivnostjo

In še nekaj. Diplomacija ni prostor za simbolične geste brez posledic. Z novo vlado se nakazujejo tudi nekateri novi poudarki v zunanjepolitičnem delovanju Slovenije, ki je sicer neizogibno pogojeno z našim članstvom v EU in Natu. Nekateri so razumljivi oziroma umestni, pri drugih pa bi bil nujen dodatni razmislek.

V času vojne v Ukrajini bi bil morebitni obisk enega najvišjih slovenskih predstavnikov v Moskvi brez jasnega odmika Rusije od agresije predvsem napačen politični signal. Diplomacija resda pomeni dialog, toda dialog ne sme postati sinonim za relativizacijo agresije. Podobno velja za idejo o morebitni selitvi slovenskega veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem. Za takšen korak se ni odločila še nobena članica EU. To ni nepomembno dejstvo za državo, katere varnost in prihodnost sta neločljivo povezani z evropskim prostorom.

Slovenija je pred 35 leti dokazala, da zna ravnati modro, pogumno in državotvorno. To bi morala znati ponoviti tudi danes.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.