Ali – ali

In v tem materinstvo ni daleč od ustvarjalnosti. Noč in dan, negotovost in pogum si tu zreta iz oči v oči tako drzno kot v visoki umetnosti.
Objavljeno
16. maj 2018 09.00
Posodobljeno
17. maj 2018 09.06
Sobivanje materinstva in pisanja nikoli ni bilo lahko. Prav tako ni v neoliberalističnem 21. stoletju, v katerem se svoboda izbire izčrpa v zlati kletki potrošništva, družbena sprejetost pa zamenjuje notranjo uresničenost. FOTO: Jure Eržen/Delo
»Zdaj piši, ko pridejo otroci, bo vsega konec,« mi je še mladi, ko na obzorju ni bilo ne otrok ne knjig, svetoval pisateljski kolega in slikovito nadaljeval: »Ko se začnejo vonjave iz kuhinje, je literature konec.« Ob misli na dve očitno nezdružljivi zgodbi sem občutila katarzo tragedije, obenem pa tudi podjetnost mladega človeka, ki je prepričan, da lahko dobra organizacija reši svet. Resnica je bila, kot vedno, drugje.

Razpoka, ki se je nakazala na hipotetičnem horizontu prihodnosti, odsevajoč tako rekoč zgodovinsko dejstvo, se je poglobila v trenutku, ko sta postala meso – malodane sočasno – otrok in knjiga, in čez leta – malodane spet sočasno – še en otrok in še ena knjiga. Ker se je uteleševalo nekaj, kar naj ne bi sodilo skupaj, sem vse skupaj doživljala kot nekakšen eksistencialni prekršek, ki se je odražal v občutjih krivde in tesnobnosti. Ali – ali je visel nad mano kot Poejevo nihalo in zdelo se je zgolj stvar časa, da bo odsekalo. Ni bilo dileme, kaj.

Nikoli nisem imela lastne sobe kot fizičnega prostora za ustvarjanje, o katerem je pisala Virginia Woolf, dobro pa sem poznala blagodejnost lastnega mentalnega prostora. To je bil prostor notranje avtonomije, v katerem je bilo veliko časa za to, kar je za pisanje ključno: premišljevanje, branje in imaginacijo. S prihodom otrok je postal ta notranji kraj enako natrpan kot stanovanje. Nekompatibilnost urnikov na vsakdanji ravni je potrjeval nedvoumen glas ljudstva, da ni dobro mešati jabolk in hrušk.

V knjigi s pomenljivim naslovom Dvojna življenja, ki so jo izdali na Univerzi v Montrealu, petindvajset uveljavljenih in še uveljavljajočih se avtoric problematizira konfliktnost dvojice materinstvo-pisanje. Namen publikacije je nadgraditi teoretske analize materinstva kot institucije in prakse z osebnoizpovednimi eseji. Gre za pronicljive in iskrene zapise o tem, kako je, ko se dve ljubezni bojujeta v času, ki dvomi o možnosti njunega soobstoja. Avtorice med drugim ugotavljajo, da so pisateljice, ki postanejo mame, izločene iz literarne skupnosti, razen če navzven ne zatrejo starševstva, in dalje, da se kljub fascinaciji javnosti nad ozadjem ustvarjalnega procesa, kar generira brezštevilne knjige in poganja medijsko mašinerijo, z vprašanjem, kako na pisanje vpliva starševstvo, ukvarja komaj kdo.

Čeprav so ta opažanja morda nekoliko pretirana, vendarle drži, da med pisanjem in materinstvom tudi danes zija vrzel. Argumenti, ki jo poglabljajo, so demokratični v tem, da prihajajo iz različnih virov. So intelektualni, čustveni in praktični. V zadnjih sedmih letih dvojnega življenja sem slišala, prebrala in zaslutila številne. Tu so le nekateri: ustvarjanje kot odraz svobodnega duha je neskladno z materinstvom, ki ni nič drugega kot družbeni konstrukt in zato omejujoče; materinstvo je vseprežemajoče in za vsako žensko v celoti sebe izpolnjujoče; če si mama, nimaš časa za pisanje; že omenjeni: vonjave iz kuhinje ne sodijo v literaturo, in posebej boleč: »Če imaš karkoli raje kot umetnost, ne boš nikoli dosegal umetniških ciljev,« kot se je izrazila akademičarka in pisateljica Carolyn Heilbrun.

Nekompatibilnost materinstva in pisanja raste iz specifičnega, v mnogočem redukcionističnega razumevanja obojega, tako materinstva kot ustvarjalnosti. To, kar jo utegne postaviti na laž, ni reorganizacija, pač pa redefinicija.
Globoko ponotranjeni družbeni konstrukt, kičasta podoba z naslovnic revij oziroma sredstvo za višanje rodnosti imajo kaj malo skupnega z ognjem preobrazbe, kar je materinstvo v svojem bistvu. Sila, ki gre z materinstvom skozi telo, fizično, duševno in duhovno, mogočno in boleče transformira danost, da postane dovzetna za novo življenje, njegove možnosti in omejitve. Z rojstvom pride v hišo tudi smrt, z veliko ljubeznijo tudi velik strah. Dopuščanje se izkaže za večjo vrlino kot nadziranje, napor pa postane drugo ime za spoznavanje. Onkraj vsakršnih odločitev in predstav nas ta razsežnost materinstva vselej samo doleti in praviloma najde nepripravljene. V tem se materinstvo odločno postavlja po robu predstavi, ki je zajela javno in intimno sfero, navdušujoč nas z lažnim občutkom, da lahko vse upravljamo v smer večjega užitka in (pre)moči. In v tem materinstvo ni daleč od ustvarjalnosti. Noč in dan, negotovost in pogum si tu zreta iz oči v oči tako drzno kot v visoki umetnosti.

Na začetku ni bilo projektne ideje za knjigo, bilo je le občutje vrženosti v svet, ne da bi vedela, zakaj prav jaz in zakaj prav sem. Prav ta odprtost izkustvenega sveta v temelju izziva ločevalne kategorije uma in daje zagon kreativnemu impulzu. Ustvarjalni človek ni samo ženska ali moški, z otroki ali brez, enfant terrible ali ta, ki »ne živi življenja umetnika, kar lahko sproža sumničavost«, kot je o sebi dejala Joan Didion. Čeprav pri formuliranju svojih vizij izhaja iz pogojenosti svojega spola, družbenih vlog in zgodovinskih okoliščin, je vedno najprej bitje, ki obvlada veščino »biti tam, kjer še ni bilo sveta«, kot je zapisal pesnik Rade Krstić. Tam, kjer se rojeva izvirna misel in kjer se prepreke uma talijo v magmi živega življenja.

Sobivanje materinstva in pisanja nikoli ni bilo lahko. Prav tako ni v neoliberalističnem 21. stoletju, v katerem se svoboda izbire izčrpa v zlati kletki potrošništva, družbena sprejetost pa zamenjuje notranjo uresničenost. Na srečo so pristne vizije trdovratne. Če rastejo iz globin, jih ne zmotijo okoliščine. Celo vonjave iz kuhinje ne.

***

Miljana Cunta, pesnica, prevajalka, urednica in vodja kulturnih projektov