Ali bo Slovenija tretji člen verige Orbán-Fico?

Pred volitvami 22. marca je Slovenija na prelomnici, ki v marsičem spominja na globalne trende vzpona populizma. Razmišljanje o strahovih, ki prevevajo del slovenske javnosti ob morebitni ponovni zmagi Janeza Janše in SDS, ni le vprašanje strankarskih preferenc, ampak vprašanje o smeri razvoja demokracije, pravne države in družbene kohezije.

V nadaljevanju predstavljam nekaj ključnih izhodišč, ki v predvolilnem času vzbujajo največ skrbi med tistimi, ki v Janševem slogu vladanja vidijo nevarnost »orbanizacije« Slovenije.

Demontaža neodvisnih institucij in Orbánov model

Največji strah izvira iz Janševega odkritega občudovanja modelov vladanja, ki jih vidimo na Madžarskem pri Viktorju Orbánu in na Slovaškem pri Robertu Ficu. Kaj jasno in javno načrtuje Janša s SDS že pred volitvami, na katerih bo seveda najprej moral zmagati, če bo želel ustrahovati Slovence, ki še dobro pomnijo njegovo nasilno vladanje do leta 2022.

Med te sodi predvsem strah pred popolnim nadzorom nad RTV Slovenija in pritiski na neodvisne novinarje prek vzpostavljanja vzporednega propagandnega aparata, financiranega iz tujih (madžarskih) virov. Janša nevladne organizacije (NVO) pogosto označuje za »parazite«. Obstaja strah, da bi ukinili financiranje vseh tistih organizacij, ki so kritične do oblasti, kar bi ohromilo demokratični nadzor. Nenehni napadi na sodnike in tožilce pa vzbujajo bojazen, da bi naslednja morebitna Janševa vlada poskušala s sistemskimi spremembami (vključno z ustavnimi, pri čemer omenja potrebo po dvetretjinski večini) doseči politični nadzor nad tretjo vejo oblasti.

Ideološka radikalizacija in družbeni razkol

Slovenija je pod Janševim vodstvom v prejšnji vladi postala izrazito polarizirana družba. Strahovi so se osredotočali predvsem na uporabo jezika, ki nasprotnike označuje za »komuniste«, »izdajalce« ali »sovražnike naroda«. Podobno kot Donald Trump v ZDA tudi Janša gradi svojo bazo na občutku ogroženosti in nenehnem konfliktu. Prisoten je tudi strah pred vsiljevanjem enoplastne interpretacije slovenske zgodovine in ideološkim preoblikovanjem šolskega sistema ter kulturnih institucij.

Čeprav se SDS predstavlja kot ljudska stranka, mnogi svarijo pred radikalnim neoliberalnim zasukom, pri čemer bi se pod krinko »davčne razbremenitve« skrčili javno zdravstvo in šolstvo v korist zasebnih interesov.

Zunanja politika: od jedrne Evrope k neliberalni periferiji

Janša ne skriva svojih tesnih povezav s silami, ki izzivajo vrednote Evropske unije. Slovence skrbi, da bi Slovenija postala del »problematične četverice« (skupaj z Madžarsko in Slovaško), kar bi zmanjšalo naš vpliv v Bruslju in nas oddaljilo od jedrnih držav, kot sta Nemčija in Francija. V času geopolitičnih napetosti (vojna v Ukrajini, nestabilnost na Balkanu) bi Janševo soliranje in povezovanje s populističnimi voditelji (vključno s Trumpom, če bi ta ponovno zasedel položaj) lahko ogrozilo stabilnost slovenske zunanje politike.

Analitiki ugotavljajo, da Janša vlada iz ozadja s strahom tudi, ko je v opoziciji. Gotovo bo prisoten politični revanšizem, kar pomeni strah pred morebitnim »čiščenjem« vseh kadrov v državni upravi, policiji in obveščevalnih službah, ki niso »zvesti« stranki SDS. Največja nevarnost pa je, da bi se zaradi nenehnih napadov in toksičnega okolja marsikateri ljudje umaknili iz politike, kar odpira pot tistim, ki so najbolj disciplinirani in radikalni.

Volitve za marsikoga ne bodo le izbira med levo in desno gospodarsko politiko, ampak glasovanje o naravi slovenske države. Ali bo Slovenija ostala odprta, liberalna demokracija ali pa bo zaplavala v vode avtoritarnega populizma, v katerem so pravila prilagojena enemu človeku in eni stranki, kot se to že dogaja v omenjenih evropskih državah in načrtno tudi v ZDA, Rusiji, na Kitajskem in v Severni Koreji, da ne omenjam vseh.

Postavlja se torej vprašanje, ali si morda želimo takšnega novega vodenja države, ki bo državljane vsakodnevno puščalo v negotovosti, ustvarjalo nemir in sovražnost med prebivalci, jih poganjalo »na kolesa«, da s svojim neodobravanjem poskušajo uveljavljati temeljne človekove pravice. Dva meseca pred odločilnimi trenutki je torej že treba stopiti v bran demokraciji, pa ne tisti in takšni, ki jo zagovarja SDS z Janšo na čelu, ampak demokraciji, ki je zagovornik vseh državljank in državljanov, ne glede na spol (istospolno usmerjeni), izbiro o odločanju življenja (pravica do splava), vmešavanje v javno šolstvo in zdravstvo, napadanje javnih medijev, kršenje človekovih pravic …

***

Bojan Macuh, dr. edukacijskih ved in mag. sociologije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.