Ali je EU še mogoče rešiti?
Za prihodnost Evrope je ključno reševanje stisk prebivalstva.
Odpri galerijo
Macronu in Merklovi se ponuja priložnost za skupno rešitev ključnih vprašanj, ki so pomembna za ljudi. FOTO: Jure Eržen/Delo
Francoski predsednik Emmanuel Macron je na slovesnosti ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne pozval k sodelovanju v boju za mir in boljši svet. Nemška kanclerka Angela Merkel poudarja pomembnost enotnega nastopa Evrope v globalnih vprašanjih. Sestanki vrha EU pa vedno znova kažejo, da se voditelji držav članic ne strinjajo o ničemer, kar bi bilo za EU pomembno, niti o migrantih in niti o denarni politiki evra, še najmanj pa o tem, ali naj imamo v EU liberalno ali avtoritarno demokracijo.
Mnoge skrbijo masovne manifestacije fašistov in neonacistov ter njihov prodor v politiko in medije. Ali nimajo vse velike vojne takšno uverturo? Spomnimo se, da je Hitler prišel na oblast na demokratičen način, ker se politika takrat ni odzvala na začetne pojave ekstremizma, kapital pa je v Hitlerju videl »poslovno priložnost«. Sedanji evropski fašizem in preoblečeni nacizem sta brez dvoma bolj nevarna od vseh migrantov. Ko si politika danes zapira oči in noče prepoznati tega zla ter ne najde rešitve za stiske ljudi, se postavlja vprašanje, ali je EU še mogoče rešiti.
Velik del krivde za povečevanje težav v EU nosijo predsedniki držav oziroma vlad držav članic, ki skupaj odločajo o ključnih političnih in strateških usmeritvah EU ter delujejo v evropskem svetu (ES), imenovanem tudi vrh EU, ter posamezni ministri držav članic, ki delujejo v okviru Sveta EU. Vse pat pozicije, ki preprečujejo rešitev vprašanja beguncev, učinkovite odprave davčnih izogibanj ali varovanja vrednot evropske demokracije na Poljskem in Madžarskem so blokirane v teh dveh svetih. Evropska komisija (EK) je le organ, ki predlaga (zakonodajo, proračun), nikakor pa ne odloča. Bruselj in evrobirokracija ne sprejemata ključnih odločitev, zato je precej irelevantno, kaj reče njen predsednik Jean-Claude Juncker.
Čeprav je EK pripravila učinkovitejše in bolj obvezujoče (zakonodajne) predloge, denimo o vprašanju migrantov, preprečevanju davčne »optimizacije« multinacionalk, seznamu davčnih oaz, vprašanju o brzdanju oziroma nadzoru tveganj bank in tako naprej, so njeni predlogi zvodeneli zaradi političnih interesov in odločitev držav članic. Ali gre v EU za tako diametralno različne poglede na probleme, da skupna učinkovita pot držav ni več mogoča? Ljudstvo zato vse bolj dvomi o možnosti skupnih evropskih rešitev in postaja dovzetnejše za znane recepte skrajne desnice.
Kaj pa ljudi v EU najbolj moti? Kaj je tisto, kar poganja desne ekstremiste? To so migranti, ki mesece ali leta niso (oziroma ne smejo biti) zaposleni in se ponekod naselijo v divja zasilna naselja, nizke plače ter pokojnine, šibka socialna politika (zdravstvo, šolstvo), prenizki davki za bogate, prekarno delo in velika brezposelnost, posebno mladih in še kaj. Te zadeve so zunaj enotnega prava EU in so v pristojnosti posameznih držav članic. Za ljudi so to ključne zadeve, ne pa vprašanje brexita ter ruska, kitajska, begunska ali kakšna druga nevarnost, ki preti Evropi in zahteva nakupe orožja.
Ko želi neka vlada v državi članici EU (ali Levica v Sloveniji) bistveno izboljšati socialno politiko, zmanjšati neenakost ter zvišati majhne plače in pokojnine, je njen manevrski prostor precej omejen. Evropsko gospodarstvo ne more cenovno tekmovati z gospodarstvi zunaj EU, kjer delo nitako obremenjeno z dajatvami za pokojninsko zavarovanje, za javno zdravstvo ali javno šolstvo. Cena proizvodnje v EU zajema stroške, ki pokrivajo vse okoljske zahteve in zahteve za varnost pri delu, medtem ko najcenejša gospodarstva takih stroškov nimajo. To nesorazmerje razjeda EU. Morda pa je priložnost za zmanjšanje škodljivih učinkov socialnega ter okoljskega dampinga neoliberalizma v skupnem nastopu močnih gospodarstev iz EU, ki naj pokaže smer razvoja pravičnejše družbe.
Ko gre za vprašanja, ki so zunaj pristojnosti evropskega prava, se takšna iniciativa lahko izvaja multilateralno zunaj evropskih institucij. Začeti pa jo morajo velika gospodarstva, to je Francija in Nemčija z možnostjo, da se tej iniciativi pridružijo tudi druge države. Tak skupni glas proti socialnemu in okoljskemu dampingu bi slišali tudi v Svetovni trgovinski organizaciji.
Macronu in Merklovi se ponuja priložnost za skupno rešitev ključnih vprašanj, ki so pomembna za ljudi. Boljše življenjske pogoje lahko ustvarita tako, da usklajeno odvračata beg kapitala zaradi davkov in skupaj otežita odselitev multinacionalk zaradi socialnega in okoljskega dampinga. Državi se lahko dogovorita za enako obdavčitev kapitala in dela. Z enakim postopkom lahko hitro in učinkovito rešujeta prošnje za azil in integracijo (skladno z bodočo Agencijo EU za azil) ter omogočita takojšnjo zaposlitev tistih, ki ostanejo. Zakaj ne bi bili inštrumenti za zmanjšanje prekarnega dela v obeh državah enaki?
Lahko bi se dogovorili tudi za usklajene nakupe orožja ter sodelovanje pri kibernetični varnosti in zaščiti, tudi pred prisluškovanjem ZDA. Morda bi to lahko bil zgled za bodočo evropsko vojsko. Če bi se jima še posrečilo dogovoriti za enak odnos do Rusije (Severni tok 2, sankcije), potem bi Evropo res zagnala v prenovljeno miselnost, kjer bi skrajna desnica postopno izgubila argumente za revolt. To ni Evropa dveh hitrosti, to je nadgradnja EU z elementi, ki jih voditelji držav članic ne slišijo in o njih v evropskem svetu sploh ne razmišljajo. Rešitev stisk prebivalstva pa je ključna za prihodnost Evrope. Ali imata Macron in Merklova še dovolj moči? Vredno se je potruditi.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Mnoge skrbijo masovne manifestacije fašistov in neonacistov ter njihov prodor v politiko in medije. Ali nimajo vse velike vojne takšno uverturo? Spomnimo se, da je Hitler prišel na oblast na demokratičen način, ker se politika takrat ni odzvala na začetne pojave ekstremizma, kapital pa je v Hitlerju videl »poslovno priložnost«. Sedanji evropski fašizem in preoblečeni nacizem sta brez dvoma bolj nevarna od vseh migrantov. Ko si politika danes zapira oči in noče prepoznati tega zla ter ne najde rešitve za stiske ljudi, se postavlja vprašanje, ali je EU še mogoče rešiti.
Kdo je zavozil EU?
Velik del krivde za povečevanje težav v EU nosijo predsedniki držav oziroma vlad držav članic, ki skupaj odločajo o ključnih političnih in strateških usmeritvah EU ter delujejo v evropskem svetu (ES), imenovanem tudi vrh EU, ter posamezni ministri držav članic, ki delujejo v okviru Sveta EU. Vse pat pozicije, ki preprečujejo rešitev vprašanja beguncev, učinkovite odprave davčnih izogibanj ali varovanja vrednot evropske demokracije na Poljskem in Madžarskem so blokirane v teh dveh svetih. Evropska komisija (EK) je le organ, ki predlaga (zakonodajo, proračun), nikakor pa ne odloča. Bruselj in evrobirokracija ne sprejemata ključnih odločitev, zato je precej irelevantno, kaj reče njen predsednik Jean-Claude Juncker.
Čeprav je EK pripravila učinkovitejše in bolj obvezujoče (zakonodajne) predloge, denimo o vprašanju migrantov, preprečevanju davčne »optimizacije« multinacionalk, seznamu davčnih oaz, vprašanju o brzdanju oziroma nadzoru tveganj bank in tako naprej, so njeni predlogi zvodeneli zaradi političnih interesov in odločitev držav članic. Ali gre v EU za tako diametralno različne poglede na probleme, da skupna učinkovita pot držav ni več mogoča? Ljudstvo zato vse bolj dvomi o možnosti skupnih evropskih rešitev in postaja dovzetnejše za znane recepte skrajne desnice.
Največji problemi sodijo v pristojnost vlad članic
Kaj pa ljudi v EU najbolj moti? Kaj je tisto, kar poganja desne ekstremiste? To so migranti, ki mesece ali leta niso (oziroma ne smejo biti) zaposleni in se ponekod naselijo v divja zasilna naselja, nizke plače ter pokojnine, šibka socialna politika (zdravstvo, šolstvo), prenizki davki za bogate, prekarno delo in velika brezposelnost, posebno mladih in še kaj. Te zadeve so zunaj enotnega prava EU in so v pristojnosti posameznih držav članic. Za ljudi so to ključne zadeve, ne pa vprašanje brexita ter ruska, kitajska, begunska ali kakšna druga nevarnost, ki preti Evropi in zahteva nakupe orožja.
Ko želi neka vlada v državi članici EU (ali Levica v Sloveniji) bistveno izboljšati socialno politiko, zmanjšati neenakost ter zvišati majhne plače in pokojnine, je njen manevrski prostor precej omejen. Evropsko gospodarstvo ne more cenovno tekmovati z gospodarstvi zunaj EU, kjer delo nitako obremenjeno z dajatvami za pokojninsko zavarovanje, za javno zdravstvo ali javno šolstvo. Cena proizvodnje v EU zajema stroške, ki pokrivajo vse okoljske zahteve in zahteve za varnost pri delu, medtem ko najcenejša gospodarstva takih stroškov nimajo. To nesorazmerje razjeda EU. Morda pa je priložnost za zmanjšanje škodljivih učinkov socialnega ter okoljskega dampinga neoliberalizma v skupnem nastopu močnih gospodarstev iz EU, ki naj pokaže smer razvoja pravičnejše družbe.
Ko gre za vprašanja, ki so zunaj pristojnosti evropskega prava, se takšna iniciativa lahko izvaja multilateralno zunaj evropskih institucij. Začeti pa jo morajo velika gospodarstva, to je Francija in Nemčija z možnostjo, da se tej iniciativi pridružijo tudi druge države. Tak skupni glas proti socialnemu in okoljskemu dampingu bi slišali tudi v Svetovni trgovinski organizaciji.
Nadgradnja EU
Macronu in Merklovi se ponuja priložnost za skupno rešitev ključnih vprašanj, ki so pomembna za ljudi. Boljše življenjske pogoje lahko ustvarita tako, da usklajeno odvračata beg kapitala zaradi davkov in skupaj otežita odselitev multinacionalk zaradi socialnega in okoljskega dampinga. Državi se lahko dogovorita za enako obdavčitev kapitala in dela. Z enakim postopkom lahko hitro in učinkovito rešujeta prošnje za azil in integracijo (skladno z bodočo Agencijo EU za azil) ter omogočita takojšnjo zaposlitev tistih, ki ostanejo. Zakaj ne bi bili inštrumenti za zmanjšanje prekarnega dela v obeh državah enaki?
Lahko bi se dogovorili tudi za usklajene nakupe orožja ter sodelovanje pri kibernetični varnosti in zaščiti, tudi pred prisluškovanjem ZDA. Morda bi to lahko bil zgled za bodočo evropsko vojsko. Če bi se jima še posrečilo dogovoriti za enak odnos do Rusije (Severni tok 2, sankcije), potem bi Evropo res zagnala v prenovljeno miselnost, kjer bi skrajna desnica postopno izgubila argumente za revolt. To ni Evropa dveh hitrosti, to je nadgradnja EU z elementi, ki jih voditelji držav članic ne slišijo in o njih v evropskem svetu sploh ne razmišljajo. Rešitev stisk prebivalstva pa je ključna za prihodnost Evrope. Ali imata Macron in Merklova še dovolj moči? Vredno se je potruditi.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
