Ali je Evropska unija (še) antifašistična

Vprašanje, ki ni zgolj retorično, se nam vsiljuje ob prebiranju predloga skrajno desnega krila evropskega parlamenta, začinjenega tudi s podpisom evropskega poslanca Ljudske stranke in SDS Branka Grimsa, da se tako imenovano gibanje Antifa v celotni Evropski uniji razglasi za teroristično organizacijo ter da se ga posledično prepove in kaznuje.

Ob dejstvu, da Antifa ni enotno gibanje ali stranka, ampak mozaik več antifašističnih, protikapitalističnih, okoljevarstvenih in protirasističnih skupin in aktivistov, je predlog njegove kriminalizacije predvsem evropska različica podobnega početja ameriškega predsednika Donalda Trumpa v ZDA.

Antifa, torej »teroristi«, so tam postali tako rekoč vsi kritiki novega Trumpovega reda, avtoritarizma, njegove sistematične demontaže demokracije, avtonomije univerze in pravne države, militarizacije družbe, brutalnega pregona ilegalnih prebežnikov ter pospeška v smeri gradnje slavoloka plavolasemu totalitarizmu.

Trumpov protiantifašizem nastopa z intelektualno revno, vulgarno, nasilno govorico lumpenproletariata in tajkunov; zajeta je v animaciji, izdelani z umetno inteligenco, ko Trump s krono na glavi kot pilot letala protestnike obmetava s tonami iztrebkov. Video je predsednik objavil na svojem družbenem omrežju. To je sodobna replika govorice prvih fašistov in škvadristov iz dvajsetih let 20. stoletja v Italiji: antiintelektualna govorica objestnosti mladih in zafrustriranih množic nepismenih veteranov po prvi svetovni vojni.

Na evropskem političnem parketu, v višjih nadstropjih, demonizacija antifašizma ni naletela na posebno ogorčenje. Skušnjave po izgonu antifašizma iz evropskega rajskega vrta se – kot dokazuje SDS – že širijo tudi med nominalno zmernejšo ljudsko desnico. Trump je, prosto po generalnem sekretarju Nata Marcu Rutteju, naš »daddy«.

In kaže, da je antifašizem vse manj privlačen tudi pri nas. Le en lokalni primer; odzivi na z arhivskimi dokumenti razkrito podelitev statusa častnega občana Benitu Mussoliniju v Piranu in Kopru leta 1923 ter na predloge, da se z izjavo občinskih svetov simbolično razveljavi, so bili presenetljivo mlačni. Še več, tovrstni pobudi, ki jo je v Kopru sprožila svetnica, podpredsednica društva TIGR za Primorsko in nekdanja veleposlanica Jadranka Šturm, so mnogi izrazito nenaklonjeni. Nemalo je takih, ki že javno trdijo, da je duce za Koper naredil veliko koristnega. Vodovod in ceste, na primer.

Z druge strani, v retoriki levo-sredinskih evropeistov, se ohranja ideja o antifašističnih temeljih Evropske unije, o vrednotah, ki jih je antifašizem med in po drugi svetovni vojni zagotovil naši celini, še posebej zahodno od berlinskega zidu: demokracija, človekove pravice, svoboda govora, kasneje tudi pravice skupnosti LGTB, pravna in socialna država, nasprotovanje ksenofobiji, rasizmu, antisemitizmu in antiislamizmu, mirovna politika. Zaradi ukrajinsko-ruske vojne je slednja žal že odpadla tudi z agende levosredinske Evrope.

Vendar, koliko v resnici drži, da je Evropska unija, nekdanja Evropska skupnost, nastala na dediščini antifašizma? Res je: brez antifašizma, ki mu je uspelo med vojno mobilizirati množice in navdihovati upor proti nacifašizmu in okupaciji, ter brez prispevka Sovjetske zveze bi morda leta 1945 kljub posredovanju zaveznikov zmago slavila Hitler in Mussolini. Antifašizem je Evropi zagotovil svobodo in demokracijo, a to še ne pomeni, da je sedanja celinska skupnost nastala iz antifašizma.

Slednje je nedvomno bil projekt, upanje in vizija prvih očetov združene Evrope; iskrenih antifašistov, zaprtih na otoku Ventotene v južni Italiji. Tam so Altiero Spinelli, Ernesto Rossi in Eugenio Colorni leta 1941 napisali Ventotenski manifest, prvi manifest o združeni, svobodni, demokratični, solidarni in socialistični (socialno demokratski) Evropi. Če bi ta dokument postal ključna ustanovna listina Evropske skupnosti in nato unije, bi danes lahko resnično trdili, da so temelji EU antifašistični. A tako ni bilo.

Zametki skupnosti so bili v prvi vrsti pragmatični, ekonomski, trgovski, izrazito kapitalistični, premogovni in jeklarski, namenjeni predvsem preprečevanju novih pogubnih vojn med zahodnoevropskimi državami. V določeni meri so bili koncipirani kot protiutež pospešeni industrializaciji komunistične Sovjetske zveze in njenih satelitov. Tudi kot ideološka alternativa komunizmu. Leta 1951 je tako nastala prva Evropska skupnost premoga in jekla. Dve leti prej pa se je varnost te iste zahodne Evrope oblikovala pod ameriško marelo v okviru Severnoatlantskega sporazuma – Nata.

Politični voditelji tega prvega združevanja so bili krščanski demokrati konservativnih načel; Robert Schuman, Alcide De Gasperi in Konrad Adenauer. Le malo je v tem obetavnem projektu ostalo od Spinellijevega Ventotenskega manifesta. Povojna leta so bila obdobje hladne vojne, to pa je antifašizem, ki so ga konservativci neredko poistovetili s komunizmom in drugimi levičarskimi težnjami, rahljal.

Še več; že tik pred koncem vojne in takoj po osvoboditvi Evrope so konservativne stranke in zahodne obveščevalne službe poskrbele za obvarovanje in rekrutiranje mnogih fašistov in tudi nacistov, ki so se v novih oblastniških strukturah lahko reciklirali in postali uporabni – kot vojaki, poveljniki, policisti, obveščevalci, funkcionarji, sodniki itd. – v zahodnih načrtih zajezitve komunizma. Nato je z vseevropsko operacijo Stand behind in sodelovanjem med antikomunističnimi partizanskimi poveljniki in bivšimi poveljniki fašistične X MAS v Italiji botroval nastanku in delovanju tajne organizacije Gladio, ki je v Benečiji, na Tržaškem in Goriškem, poleg levičarjem, hudo grenila življenje vsem tamkajšnjim Slovencem.

Zlasti v Italiji so fašisti zlahka politično preživeli. Paradoksalna podrobnost je, da jih je večina zapustila zapor, kjer so bili mnogi zaprti zaradi vojnih zločinov, po zaslugi amnestije, ki jo je leta 1946 v imenu nacionalne sprave podpisal takratni notranji minister začasne vlade narodne enotnosti, sekretar Komunistične partije Italije Palmiro Togliatti.

Iz neofašistične stranke, imenovane Movimento sociale italiano-MSI (Italijansko socialno gibanje), ki sta jo ustanovila dva vidna sodelavca Mussolinija iz časa Salojske republike, Pino Rauti in Giorgio Almirante, je kot neposredna naslednica, s simbolom italijanske trobojnice v obliki plamena vred, nastala tudi stranka Fratelli d'Italia (Bratje Italije – FDI) sedanje predsednice italijanske vlade Giorgie Meloni.

Čeprav je bila in je ostala MSI kljub prisotnosti v parlamentu več desetletji marginalna in izolirana stranka skrajne neofašistične desnice, je zdaj njena naslednica v Italiji prva vladna stranka, v evropskem parlamentu pa vplivna na desni polovici, tudi v navezavi z Evropsko ljudsko stranko in predsednico komisije Ursulo von der Leyen, ki je pri Giorgii Meloni lobirala za svoje ponovno imenovanje.

V evropskem parlamentu je skrajna desnica močna, a nekoliko neenotna zlasti do vodenja komisije in ukrajinsko-ruske vojne. Složna pa je, skupaj z EPP, pri zagovarjanju Izraela ter opevanju Donalda Trumpa.

V sedanji EU res ni čutiti posebne antifašistične strasti. Današnja skrajna in neofašistična desnica pa ni le neposredna naslednica predvojnega fašizma. Čudni časi so dodobra premešali ideološke karte in osebne usode. Med desničarskimi in skrajno desničarskimi sedeži je bizarno opazovati evropske poslance s komunističnim pedigrejem, na primer Milana Zvera ali nekoč naprednega novinarja španskega časnika El Pais, prav tako nekdanjega komunista Hermana Terstcha, ki je zdaj najbolj skrajni in glasni evroposlanec španske fašistične stranke Vox. Predlagal je streljanje na begunce v morju in neomajno podpira Benjamina Netanjahuja.

***

Franco Juri, publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.