Ali smo v pravem klubu

Slovenija svojo zunanjo politiko od osamosvojitve naprej gradi na dveh temeljih: mednarodno pravo in človekove pravice. Oboje radi poudarjamo. Radi razlagamo, da ne sodimo med velike, ampak med načelne. Da imamo vrednote. Da verjamemo v svetovni red, temelječ na pravilih. In da v njem sodelujemo kot vestna članica mednarodne skupnosti.

A včasih se je treba ustaviti in se vprašati: v kakšnem klubu pravzaprav smo?

Nato je formalno zavezništvo demokratičnih držav. V praksi pa gre za geostrateško povezavo držav, med katerimi so nekatere zelo daleč od tega, kar razumemo kot vladavino prava ali spoštovanje človekovih pravic.

Turčija sistematično zatira Kurde in zapira novinarje. Poljska in Madžarska rušita neodvisnost sodstva in omejujeta medijsko svobodo. ZDA še vedno upravljajo Guantanamo, brez sojenja in brez pravne države. Velika Britanija je sodelovala v vojnah, ki niso imele mandata Združenih narodov. Francija je priznala mučenje v Alžiriji, a kljub temu izvaža moralne lekcije drugim.

Seveda ni popolnih držav. Tudi v Sloveniji imamo lastne protislovnosti. A če trdimo, da verjamemo v mednarodni pravni red in človekove pravice, potem ne moremo hkrati biti tiho, ko jih naši zavezniki kršijo. Pravila bodisi veljajo za vse ali pa niso pravila. Če jih kršijo naši tekmeci, temu rečemo agresija. Če jih kršijo zavezniki, temu rečemo tišina.

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga. FOTO: Delo

V tej zgodbi ne gre za izstop iz Nata, ampak za vprašanje, ali si znotraj zavezništva sploh upamo povedati, kar mislimo. Ali znamo zavezništvo jemati resno, a ne slepo. In ali smo pripravljeni kdaj reči ne. Ne zato, ker bi bili proti varnosti, ampak ker smo za vrednote.

Slovenija ima malo moči, a ima en adut, ki ga velike sile nimajo: lahko si privošči doslednost. Nismo kolonialna sila. Nismo vodili invazij. Nismo ustvarili skrivnih zaporov. Prav zato imamo moralno pravico in dolžnost, da vprašamo, kam točno smo prišli in zakaj.

Ministrica za zunanje zadeve in predsednica republike si obe prizadevata za podobo države, ki je glasna, ko gre za človekove pravice. Toda, ali smo v zadnjih letih sploh postavili to vprašanje znotraj Nata? Smo se kdaj ukvarjali s protislovji med človekovimi pravicami in vojaškimi interesi? Ali smo tudi tu postali pragmatični. Ali nam je to ušlo.

Naj bo jasno: predsednica si je v evropskem parlamentu drznila izreči, da se v Gazi dogaja genocid. To je bila pogumna in jasna izjava, edina te vrste med evropskimi voditelji. Če si upamo povedati resnico tam, ali si res ne upamo vprašati ničesar v lastnem zavezništvu.

Vrednote niso stvar protokola. So stvar hrbtenice. Če trdimo, da smo na pravi strani zgodovine, potem moramo vedeti tudi, kdaj molk postane soglasje.

Vrednote niso stvar protokola. So stvar hrbtenice. Če trdimo, da smo na pravi strani zgodovine, potem moramo vedeti tudi, kdaj molk postane soglasje. FOTO: Umit Bektas/Reuters

In še nekaj. Pri vsem tem je ironično tudi to, da ta zavezniški klub ni zavezan ničemur. Pogodba o Natu ne zagotavlja avtomatične pomoči napadeni državi. Člen 5 govori o posvetovanju in morebitnih ukrepih. Ni obveznosti. Ni avtomatizma. Gre za politično voljo, ne za pravico.

V tem smislu se Nato vse bolj kaže kot klub kupcev orožja z lastnimi interesi, ne kot skupnost vrednot. To ni nič novega. Tudi v preteklih stoletjih so obstajale vojaške zveze. In vedno znova se je zgodilo isto: ko je napad prišel, so mnogi ostali sami. Še huje, pogosto so se zavezniki izkazali za tiste, ki so ostali brez jasnega stališča.

Če torej vztrajamo v tem klubu, bodimo vsaj dovolj pošteni, da si ne domišljamo, da smo zaradi tega moralno zaščiteni ali varni. In če bomo že kupovali še en komplet dronov ali raketnih sistemov, najbrž ne bi škodilo, da nas minister za obrambo spomni, da članstvo v Natu ne pomeni zavarovalne police. Morda bi bil potreben še kak aneks.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.