Apokalipsa 2030: Spremenimo ta svet za ljudi in planet

»Spremenimo ta svet za ljudi in planet,« je ena najprepoznavnejših in hkrati najbolj plemenitih misli z začetka 21. stoletja. Zapisana je kot krovno vodilo pri uresničevanju Agende 2030 s 17 cilji trajnostnega razvoja in programom ukrepov za preživetje ljudi in planeta do leta 2030. Svetovni voditelji so jo sprejeli na vrhu Združenih narodov v New Yorku 25. septembra 2015 in se tako zavezali, da si bodo tudi s svojim moralnim zgledom prizadevali za svetovno skupnost, ki bo pravičnejša, miroljubna in varnejša za vse.

S sprejetjem Agende 2030 so bili postavljeni temelji za novo etično infrastrukturo sveta, o katerih je s prav tako odmevnim konceptom svetovnega etosa govoril Hans Küng, avtor istoimenske knjige Svetovni etos. Danes, dobrih deset let pozneje, sta naš svet in planet bliže »apokalipsi 2030« kakor vrednotam, načelom in trajnostnim ciljem Agende 2030.

Kar je še vedno skupno agendi in konceptu svetovnega etosa, je ista plemenita misel: »Spremenimo ta svet za ljudi in planet.« To ni samo retorična figura, ampak iztočnica za pretehtan razmislek o prihodnosti sveta, ki je z japonskim modelom družbe 5.0 pisana na kožo današnjim razmeram. Usode človeštva in planeta ni več mogoče zaupati trgom in vladajočim. Nečloveške prakse in naravne katastrofe grozijo, da bo v nasprotnem človeška vrsta kljub vsej svoji naravni inteligenci, ki je biološka mati umetne inteligence, končala na poti brez vrnitve (Pogled od spodaj navzgor izvira iz srca, Delo, 15. januar 2023).

Dobrega desetletja priložnosti za uresničitev ciljev Agende 2030 nismo zamudili zaradi pomanjkanja znanja in strategij, pravnih in institucionalnih okvirov za razvoj miroljubne in varnejše svetovne skupnosti za vse. Človeštvo še nikoli ni imelo toliko podatkov, analiz in dogovorov na svetovni in nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Kljub temu se na vseh ravneh razraščajo nezaupanje, družbene napetosti in vse globlje manipulacije, sovraštvo in vojne.

Agenda 2030 je bila sprejeta, ko znanstveni in tehnološki napredek, vključno s širitvijo umetne inteligence ni bil primerljiv s sedanjim časom. Če je bil svetovni etos v Küngovemu konceptu mišljen kot vrednotni temelj človeštva v odnosu do vseh živih bitij in organizmov v ekosistemu planeta, se zdaj z znanostjo in tehnološkim napredkom odpirajo nove priložnosti z razširjenim prostorom analitičnih zmožnosti med človekom in njegovimi lastnimi ustvarjenimi sistemi umetne inteligence. Kako je mogoče, da ob tolikšni količini znanja, civilizacijskem sunku in tehnološkem razvoju, ne nazadnje ob vseh dogovorih svetovnih voditeljev v 21. stoletju ne zmoremo uresničiti slovesnih zavez za bolj varen, miroljuben in pravičen svet?

Z vidika posameznika, majhnih skupnosti in držav je zato plemenita misel »Spremenimo ta svet za ljudi in planet« v razmerah, ko sila prevladuje nad razumom, precej naivna, tako rekoč nedosegljiva. Toda demokratične spremembe s pogledom od spodaj navzgor, ki v naši soseščini metaforično izvirajo iz srca miroljubnih, sile in napuha vladajočih do grla sitih množic napovedujejo, da nobena diktatura ne bo večna. To je svet naravnega reda, umnih in razumnih ljudi, ki se ohranja in po vsakem šoku spet obnavlja z dinamično krožnostjo preživetja. Vsakič, ko sonce zaide na zahodu, nas po vesoljni krožnici naslednje jutro ogreje z vzhoda – ne kot bipolarna motnja, ampak kot koherentna celota strategij za preživetje ljudi in planeta.

Mi, kot skupnost, bi morali začeti utrjevati celovit, koherenten družbeni okvir, da ob znanstvenem in tehnološkem razvoju ohranimo človeško dostojanstvo in družbeno odpornost. To je v sedanjih razmerah pogoj, da znanje in informacije, ki so na razpolago, razumemo, presojamo in odgovorno uporabljamo za nov razvojni model in napredek Slovenije. Zahteven, a za preživetje in varnost posameznika, skupnosti in države nujen korak. Uporaben način, kako se tega lotiti, omogoča pred kratkim sprejeta strategija odpornosti do leta 2030.

Odpornost, je poudarjeno v njenem uvodu, izraža sposobnost države, družbe in posameznika, da se vnaprej (proaktivno in preventivno) pripravijo na izredne dogodke oziroma šoke in motnje, se jim zoperstavijo, se nanje odzovejo in hitro okrevajo po njih. Strategija si zato prizadeva za vzpostavitev varne in odporne države, ki ima zmožnosti za predvidevanje ter obvladovanje tveganj ne glede na njihovo naravo ali izvor, k zagotavljanju ustrezne pripravljenosti in zaščite državljanov ter ohranjanju ključnih funkcij države in družbe na vseh področjih ter v vseh okoliščinah.

S tem namenom je v strategiji določenih 13 področij nacionalne odpornosti, od nacionalnega varnostnega sistema do vesolja in novih tehnologij, za vse je ključna odpornost družbe kot delujoče celote. Če družba kot celota ni odporna, so druga področja vsako zase neizogibno izpostavljena strateškim tveganjem neodpornosti, neizogibnemu nazadovanju in propadanju. Odpornost družbe je zato opredeljena kot celovito in povezljivo, koherentno zagotavljanje ustreznih pogojev za življenje prebivalcev z vidika socialne varnosti, socialne vključenosti v družbene aktivnosti in preprečevanja socialne izključenosti.

Družbena odpornost z vsem je življenjsko odvisna od javne varnosti. Čeprav je strategija izrecno ne omenja, je javna varnost v ustavnopravnem, nacionalnem varnostnem, mednarodnem in pravnem okviru EU ključna za odpornost in varnost življenja ljudi, skupnosti in države.

Analiza področne zakonodaje in izhodiščnih dokumentov države, upoštevajoč sprejete mednarodne obveznosti države o varstvu človekovih pravic in pravni red EU, pokaže, da je javna varnost stanje družbe, v katerem pristojni državni organi z zakonitimi ukrepi varujejo življenje ljudi in druge temeljne pravne dobrine, ustavni red ter nemoteno delovanje javnih institucij, s čimer varujejo tudi vitalne interese skupnosti oziroma države.

Za javno varnost in odpornost naše države je prva (na)poved v naslovu »apokalipsa 2030« gotovo pretiravanje – Slovenija v mednarodnem merilu še vedno velja za eno najvarnejših držav –, a je ob upoštevanju svetovnih razmer ne kaže podcenjevati. Če v drugi povedi poskušamo najti smisel, da nas v prihodnost vodi plemenita misel »Spremenimo ta svet za ljudi in planet«, nam ni treba za vsako ceno do svetovne ravni – sami sveta ne moremo rešiti.

Začnimo raje s pogledom od spodaj navzgor, ki metaforično prihaja iz srca. Če v zvezi s tem ostanemo pri strategiji odpornosti, bi veljalo od lokalne ravni navzgor do vrha državne ravni vzpostaviti standard družbene odpornosti in javne varnosti. Medtem ko strategija odpornosti določa vizijo, cilje in strateške usmeritve, bi tako zasnovan standard na vseh področjih celovito podpiral koherentno, sistemsko in operativno zagotavljanje javne varnosti in družbene odpornosti kot delujoče celote (ang. whole-of-society resilience), v rednih in nenavadnih, kriznih oziroma izrednih razmerah.

***

Mag. Bećir Kečanović Inštitut za razvoj vključujoče družbe – IRVD.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.