Avtorske pravice in javna korist

Strokovnjaki že dolgo sanjajo o univerzalni knjižnici, v kateri bi bile na voljo vse knjige, ki so bile kdaj napisanE.

Objavljeno
30. januar 2012 09.43
Peter Singer
Peter Singer

Strokovnjaki že dolgo sanjajo o univerzalni knjižnici, v kateri bi bile na voljo vse knjige, ki so bile kdaj napisane. Ko je Google leta 2004 razglasil, da bodo začeli digitalno skenirati vse knjige, ki jih hranijo v petih največjih raziskovalnih knjižnicah, je utopična knjižnica takoj postala nekaj, kar bi bilo v kratkem času mogoče uresničiti.

Pravzaprav bi bila takšna univerzalna knjižnica celo boljša, kot si jo je kdo kdaj predstavljal, saj bi bila vsa dela dostopna vsakomur, povsod in v vsakem trenutku. Poleg tega v takšni knjižnici ne bi bili na voljo le knjige in članki, ampak tudi slike, glasba, filmi in vsi drugi načini ustvarjalnega izražanja, kar jih je mogoče zajeti v digitalno obliko.

Toda v Googlovem načrtu je seveda določena težava. Večina del, ki jih hranijo omenjene raziskovalne knjižnice, je še vedno zaščitenih z avtorsko pravico. V Googlu trdijo, da lahko skenirajo celotno knjigo, ne glede na to, da je zaščitena z avtorsko pravico, ker je pač uporabnikom, ki želijo v tako zaščiteni knjigi kaj poiskati, na voljo le krajši odlomek. Poudarjajo, da so tako zagotovili »pravično uporabo« v skladu z zakonom o varstvu avtorskih pravic, tako kot je dovoljeno iz knjige citirati odlomek ali dva v okviru recenzije ali znanstvene razprave.

Založniki in avtorji se s tem ne strinjajo. Nekateri od njih so celo tožili Google zaradi kršenja avtorskih pravic, a so nazadnje privolili v poravnavo in v zameno zahtevali del Googlovih prihodkov. Toda sodišče na Manhattnu je predlagano poravnavo zavrnilo, delno zato, ker bi Google s tem de facto dobil monopol nad digitalnimi različicami tako imenovanih »osirotelih knjig« – tistih, ki so še vedno zaščitene z avtorsko pravico, a ne obstajajo v tiskani obliki, poleg tega pa je težko določiti lastnika avtorskih pravic.

Po mnenju omenjenega sodišča bi moral o tem, komu in pod kakšnimi pogoji zaupati nadzor nad »osirotelimi« knjigami, odločati ameriški kongres, in ne sodišče. To je seveda res, če problematiko obravnavamo le v okviru ameriškega pravosodja. To so velika in pomembna vprašanja, ki zadevajo ne le avtorje, založnike in Google, ampak tudi vse tiste, ki si prizadevajo za širjenje in dostopnost znanja in kulture. Omenjena razsodba je sicer začasna ovira na poti k univerzalni knjižnici, hkrati pa priložnost, da se znova razmisli o tem, kako bi lahko te sanje uresničili na najboljši mogoč način.

Med Scilo in Karibdo

Glavno vprašanje se glasi: Kako zagotoviti, da bodo knjige in članki – in to v celoti, ne le posamezni odlomki – dosegljivi vsem ljudem, hkrati pa spoštovati pravice tistega, ki je ustvaril določeno delo?

Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo najprej ugotoviti, katere so te pravice. Tako kot izumiteljem izdajo patent, na podlagi katerega imajo v določenem obdobju še vedno korist od svojega izuma, so tudi avtorji prvotno dobili avtorske pravice za razmeroma kratko obdobje – v ZDA najprej le za 14 let po prvi izdaji knjižnega dela.

Za večino avtorjev je bilo to dovolj dolgo obdobje, v katerem so spravili v žep glavnino dohodka, ki ga lahko zaslužijo s pisanjem, nato pa je njihovo delo postalo javna last. Založniki pa so si na podlagi avtorskih pravic kopičili pravo bogastvo. Poleg tega so od kongresa nenehno zahtevali podaljševanje njihove veljavnosti, tako da so v ZDA avtorske pravice v veljavi še 70 let po avtorjevi smrti. (Leta 1998 so zakon, s katerim so omogočili takšno podaljšanje avtorskih pravic, poimenovali kar »ukrep za zaščito Miška Mikija«, saj so z njim družbi Walt Disney podaljšali avtorske pravice za tega slavnega junaka risank.)

»Osirotele« knjige

Prav zaradi tega, ker avtorske pravice veljajo tako dolgo, je kar tri četrtine vseh knjig, ki jih hranijo knjižnice, »osirotelih«. Ta bogata zbirka znanja, kulture in književnosti je za večino ljudi nedosegljiva. Če bi jo digitalizirali, bi bila na voljo vsem, ki imajo dostop do interneta. Peter Brantley, tehnološki direktor Kalifornijske digitalne knjižnice, je v zvezi s tem poudaril: »Naša moralna dolžnost je, da pristopimo k našim knjižnim policam, zberemo osirotelo gradivo in ga skeniramo.«

Robert Darnton, direktor Harvardske univerzitetne knjižnice, pa je v zvezi z Googlovim načrtom predlagal še eno možnost: digitalno javno knjižnico, ki bi jo financirala koalicija ustanoviteljev in ki bi delovala v sodelovanju s koalicijo raziskovalnih knjižnic. Darntonov načrt ni bil dovolj dober za vzpostavitev univerzalne knjižnice, ker so bila v njem izvzeta tiskana dela in dela, zaščitena z avtorskimi pravicami, vendar bi po njegovem mnenju kongres nekomercialnim javnim knjižnicam morda kljub temu dovolil, da digitalizirajo osirotele knjige.

To bi bil sicer pomemben korak v pravo smer, vendar se kljub temu ne smemo odreči sanjam o univerzalni digitalni javni knjižnici. Številne evropske države – pa tudi Avstralija, Kanada, Izrael in Nova Zelandija – so sprejele zakon, ki zagotavlja »javno pravico izposojanja«. To pomeni, da so vlade priznale, da je s tem, ko je več sto ljudem omogočeno, da berejo isti izvod določene knjige, poskrbljeno za javno dobro, čeprav se zaradi tega najverjetneje zmanjša prodaja knjig.

Univerzalni javni knjižnici bi morali dovoliti, da digitalizira tudi tiskana dela in tista, ki so zaščitena z avtorskimi pravicami, v zameno za to pa bi plačevala pristojbino založnikom in avtorjem. Pristojbina bi bila odvisna od tega, kolikokrat je bila prebrana digitalna različica neke knjige.

Če smo sposobni na Luno poslati človeka in ugotavljati strukturo človeškega genoma, bi morda lahko ustvarili tudi nekaj, kar bi nas pripeljalo bližje k univerzalni digitalni javni knjižnici. Na tej točki se bomo srečali z novo moralno zahtevo, ki jo bo še težje izpolniti: omogočiti množični dostop do interneta, ki ga ima trenutno manj kot 30 odstotkov prebivalcev našega planeta.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.

Peter Singer, profesor bioetike na univerzi Princeton, častni profesor na univerzi v Melbournu in avtor knjige The Life You Can Save (Življenje, ki ga lahko rešite).