Blefsikon modernega prava

Znano je, da so vsi veliki vladarji videli v zakonodaji najboljšo možnost za vzgojo in vsesplošni napredek ljudstva. Poznali so principe, ki so nam jih sistematično zapisali predvsem rimsko pravo in njihovi veliki pravniki. Šlo je predvsem za pravičnost, dobro vero in poštenje, javno dobro … Vse bistvene ideje poštenega in razumnega prava so prodrle v velike pravne kodekse 19. stoletja: francoskega, avstrijskega, italijanskega in nemškega. Pravo je takrat še bilo blizu svoji idealizirani podobi, ki jo odraža definicija, Ius est ars aequi et boni/ (pravo je umetnost dobrega in pravičnega). Rousseau je v svoji znameniti Družbeni pogodbi terjal, da mora splošna volja, izražena v zakonu, izhajati iz vseh in meriti na vse člane skupnosti.

Neutrudna intelektualka in humanistka dr. Manca Košir je pred kratkim v oddaji TVS z naslovom Pohlep z izbranimi besedami pohvalila knjigo dr. Mira Cerarja Pamet v krizi. Bojim se, da tu ni česa pohvaliti. To delo je bilo izdano leta 2010, devet let po tem, ko je Bonex založil leta 2001 njegovo razširjeno doktorsko disertacijo (I)Racionalnost modernega prava.

To doktorsko delo je dobesedno impregnirano s številnimi neoliberalnimi tezami in iracionalnimi pogledi daleč stran od stališč visoko etične pravne filozofije in drugih sorodnih disciplin, ki jih avtor svojevoljno prilagaja lastnim zelo spornim pogledom. Tako je na primer na str. 391 zapisal: »Pravo lahko zato reši le delček naših življenjskih težav in nesporazumov in še to vedno le začasno.« Podobno »modrost« je navedel na str. 396, kjer pravi: »Za moderno pravo lahko rečemo, da je dvakrat nerealno. Prvič … obstoji le kot navidezna razsežnost proti vserazsežnosti, kar med drugim pomeni, da zgolj skozi pravo nikoli ni mogoče spoznati popolne resnice in pravičnosti … Drugič pa je pravo nerealno v razmerju do tako ali drugače povprečno dojete 'življenjske realnosti'.«

V službi neoliberalnih elit in kapitala

Devet let kasneje sicer mnoga stališča že močno spreminja, saj na primer v knjigi Pamet-i v krizi, ki je bolj koncentrat cenenih floskul za naivne bralce kot kakšno resno delo, pravi: »Moč modernega prava se kaže predvsem v tem, da je to pravo bolj kot katero koli zgodovinsko ali sodobno pravo avtonomno v razmerju do politike in njene ideologije.« Resnica je povsem obratna. To novodobno pravo je pravo v službi interesov pohlepnih neoliberalnih elit in nenehno in uporno ter brezsramno kreira rešitve, ki skrbno varujejo interese finančnega kapitala, multinacionalk in predvsem tujcev. To je pravo, ki sistematično predpisuje drakonske kazni za najneznatnejše kršitve svojih državljanov in pušča povsem nesankcionirane »velike svinjarije« mrežno povezanih elit. Kdor dvomi, naj pogleda v mojo disertacijo in bo hitro zaznal, da je ogromno naših ključnih predpisov nelegitimnih in celo razvidno koruptivnih. Zgolj za primer naj navedem zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ki je petnajst let obvladoval koruptivno uničevanje podjetij v stečaju in velikansko prerazdeljevanje premoženja v roke krokarskih plenilcev, brez idej o obligatornih upniških odborih, razumnejših prioritetah poplačil iz stečajne mase, brez idej o ohranjanju zdravih jeder podjetij … Najhujša sankcija je znašala celih 20.000 tolarjev za najbolj grobe kršitve stečajnih upraviteljev itd. itd. Znano pa je, kdo je bil znanstveno-strokovni steber takratne zakonodajno-pravne komisije državnega zbora.

Državljanom je treba zastraševalno groziti na vseh področjih – tudi v povsem njihovih zadevah lokalne samouprave, roparskim elitam pa trasirati množico prikritih izhodov, podariti vse vrste možnih odpustkov in opuščati vse razumne ukrepe, ki jih sicer terja vrsta leporečnih ustavnih določb. To krasno moderno pravo danes, s proslulo določbo vsakega podpredpisa, kot je na primer pravilnik ministrstva, že brezprizivno razveljavlja vse pomembne ustavne in zakonske določbe, ki še terjajo spoštovanje državljanovega dostojanstva in »varujejo« njegove pravice in svoboščine.

Žalostno je, da teh povsem očitnih dejstev ne zaznavajo niti mnogi bistrooki humanisti. Sicer pa vemo, da so nas vladni aparatčiki vseh barv že zdavnaj razbremenili skoraj vsega, kar je bilo še pred četrt stoletja naša nedeljiva družbena solastnina. Preoblikovanje je teklo škandalozno poenostavljeno, očitno roparsko-razlastitveno zakonodajo lastninjenja podjetij nam je trasiral znani ameriški ekonomist Jeffrey Sachs; državljani pa smo bili odpravljeni s simbolnimi zneski neoprijemljivo (ne)evidentiranih certifikatov, v katere mnogi niso verjeli in so jih množično predajali krokarskim zbiralcem.

Preslišane pobude za zavarovanje skupne lastnine

Pozivov k razumnemu preoblikovanju družbene lastnine vrste uveljavljenih vrhunskih znanstvenikov politika ni upoštevala, niso jih niso tisti člani US, ki se sicer radi sklicujejo na velike učitelje pravne fakultete. Znano je, da so mnogi naši renomirani profesorji Pravne fakultete v Ljubljani z dr. Aleksandrom Bajtom na čelu ostro nasprotovali temu vulgarno čudaškemu preoblikovanju družbene lastnine; ostra nasprotovanja pa so objavljali tudi dr. Pretnar, dr. Finžgar in drugi. V takratni Skupščini RS je poslanec dr. Ludvik Toplak že 16. maja 1990 zahteval, da Skupščina RS sprejme poziv slovenski javnosti za zavarovanje družbenega premoženja, in v dobri utemeljitvi nanizal nedopustne primere naraščajočega oškodovanja družbenega premoženja ter hkrati predlagal ukrepe za nadzorovano in utesnjeno privatizacijo zlasti v primerih neučinkovitosti družbene lastnine v skladu s pravno kulturo Slovencev.

Podobno izjemno pomembno pobudo, ki jo je podprlo kar 15 poslancev, je dr. Toplak naslovil na vlado 5. marca 1992 s predlogom, da pripravi nov zakon o obrestni meri. Pobuda skrbno, na kar petih straneh, niza prepričljive razloge za novo ureditev tega zelo pomembnega elementa ekonomske politike in dokazuje popolno neprimernost vladnega predloga.

Neupoštevanju te pobude je sledilo dolgoletno nepošteno množično finančno uničevanje dolžnikov, katerih skupino lahko ocenimo na več kot 10.000, ki so izginili v stečajih in likvidacijah zaradi absurdno določenih zamudnih obresti. Res krasno »ropovsko-cerarjansko« moderno pravo. Da ne bi bilo nepotrebnih iluzij glede sijajnosti demokracije in njenega modernega prava, omenimo Oswalda Spenglerja, ki v knjigi Zaton zahoda na str. 625 pravi, da se kmalu pojavi veliki dejavnik vsake demokracije in opozori, da lahko z ustavo zajamčene pravice uporablja le, kdor ima denar.

Zaslepljenost z novitetami

Eden najvplivnejših evropskih pravnikov 19. stoletja, Karl F. von Savigny, je opisal ideal pravnika kot magistrata, ki se po eni strani opira na neomajno tradicionalno pravo, po drugi pa ga izpopolnjuje in izboljšuje; ni nekakšen »rabulist«, tj. zvitorepec, ki lovi v kalni vodi nejasnega prava in upravičuje pregovor: »Juristen böse Christen«, in tudi ne legist, ki podreja pravo politiki ter bolj ali manj zvito prilagaja stare zakone novemu življenju – kot krasovito moderno pravo. Podobno svari Carl G. Jung, ki pravi, da je novo vedno dvomljivo, zato lahko novosti počivajo le na temeljitem poznavanju tega, kar je že bilo, in zavedanju o obstoju zgodovinskih povezav, da ne pride do nespametne zaslepljenosti z novitetami.

Domislic nam dobro znanega krasnega modernega prava ni ne konca ne kraja. Vse v imenu finančnega kapitala, interesov EU in multinacionalk. Dr. Ribnikarja, ki je pred 25 leti predlagal ustanovitev posebnega sklada, ki bi z dobički nenominiranega kapitala najbolj propulzivnih podjetij skrbel za trajno likvidnost pokojninske blagajne, ni slišala nobena naveza naših mladoekonomistov in novopravnikov. Raje so nas osrečevali s prodajami, beri: podarjanji Leka, Pivovarne Laško, NKBM …, da ne omenjam nameravanih prodajnih perverzij pri Telekomu, NLB itd. Menda pa se podobna ideja o skladu medgeneracijske solidarnosti oživlja zdaj, ko je skoraj vse zapravljeno – 25 let prepozno. Tudi to je krasno moderno pravo, ko zakonodajalec nikakor ne uzakoni tistega, kar bi moral, in nenehno uzakonja tisto, česar sploh ne bi smel.

V članek bi lahko nanizal povečano argumentacijo še mnogih znanih filozofov, sociologov, pravnikov in humanistov, če ga ne bi omejevala prostorska stiska. Vseeno naj jih vsaj navedem: Rudi Rizman, Marijan Pavčnik, Milan Komar, Paul Feyerabend, Evgen Spektorski, Gorazd Kušej, Peter Sloterdijk …

Dr. Ferdinand Blaznik,

upokojeni načelnik Upravne enote Dravograd in publicist

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.