Bo stara celina preživela novi val evroskepticizma
Ključ do podpore skladu za okrevanje je v razumevanju pomislekov skeptičnih držav.
Odpri galerijo
FOTO: Kai Pfaffenbach/Reuters
Ljudje evroskepticizem in populizem že več let primerjajo z virusom epskih razsežnosti. Znotraj Evropske unije je še vedno upanje, da je pravi virus pomagal ozdraviti političnega in da se zaradi tega trenutno zmanjšuje populizem. Evropski voditelji, kot je Olaf Scholz celo trdijo, da bo načrt za okrevanje prinesel »Hamiltonski moment«, ki daje nove cilje evropskemu projektu. Želijo, da bi bil evropski načrt za okrevanje prvi korak na poti k združenim državam Evrope, tako kot je to bilo v ZDA, kjer je prvi ameriški tajnik zakladnice poslal državo na pot federacije z združevanjem dolgov, ki so nastali med revolucionarno vojno.
Za postavitev evropskih narodov na noge po krizi je ogromen načrt za okrevanje nedvomno kritičnega pomena in na evropski poti okrevanja predstavlja francosko-nemška iniciativa pogumen in nujen prvi korak. Rezultati pomembne ankete, ki jo je izvedel evropski svet za zunanje odnose (ECFR), kažejo, da obstaja nevarnost napačne interpretacije javnega mnenja v kontekstu trenutne krize, ki bi lahko nehote stimulirala nov val evroskepticizma. Anketirane Evropejce iz devetih držav članic EU, ki pokrivajo približno dve tretjini populacije, smo vprašali, ali podpirajo deljenje finančnih obremenitev. Rezultati so bili zelo presenetljivi.
Veliko odobravanje deljenja finančnih obremenitev smo našli v državah, ki bi verjetno bile prejemnice sklada za okrevanje, ampak za zdaj še nobena od držav neto plačnic takšnega sklada nima večine v prid deljenju finančne obremenitve. Celo v Franciji, ki je vodilna sila v prid evropskim obveznicam, samo 47 odstotkov anketirancev podpira deljenje finančnih obremenitev. V Nemčiji je takšnih 43 odstotkov, na Švedskem 30 in na Danskem 25 odstotkov. Naše ankete so pokazale, da niti bližja slika, ki izraža tudi strankarsko zavezništvo, ni spodbudnejša. Samo 23 odstotkov teh, ki nameravajo voliti Frederiksenove socialne demokrate, podpira deljenje finančnih obremenitev.
Ključ do podpore skladu za okrevanje je v razumevanju pomislekov skeptičnih držav. Bojijo se, da se bodo ustvarili trajni prenosi iz bogatih v revne države. Dodatno so v skrbeh, da takšno početje ne krepi trajnostnih gospodarskih aktivnosti, ampak orje ledino novi vrsti gospodarstva. Da bi pridobili podporo za načrt okrevanja od ljudi s tovrstnimi pomisleki, je pomembno, da pogovori ne potekajo v smislu solidarnosti in federalizma, ampak v smislu lastnih interesov in modernizacije.
Začnimo z lastnim interesom. Kriza zaradi covida-19 je marsikateremu evropskemu državljanu pokazala, da se krha globaliziran svetovni red, na katerega se zanaša. Ne Trump ne Xi Jinping nista zanesljiva partnerja in v zraku je globoka tesnoba, da se bodo v trenutku globalnih skrbi svetovni trgi zaprli, medtem ko Kitajska in ZDA oborožujeta globalizacijo, da bi tekmovali druga z drugo.
To ustvarja novo utemeljitev za en evropski trg. Medtem ko se države po svetu vse bolj zavzemajo za domače trge, bodo države članice EU spoznale, da je edini uspešen trg evropski, ne nacionalni. Samo poglejte trgovske podatke iz časov pred krizo zaradi novega koronavirusa: trgovina z blagom in storitvami med državami članicami znaša dve tretjini celotnega trgovanja med državami članicami EU. Med evropskimi posli so odgovorni za 59 odstotkov švedskih, francoskih in nemških izvozov, 61 odstotkov danskih izvozov, 71 odstotkov avstrijskih izvozov in 74 odstotkov nizozemskih izvozov. Na Nizozemskem je 43,9 odstotka BDP odvisnega od evropske trgovine z blagom (v Avstriji 29,8 odstotka, v Nemčiji 21 odstotkov, na Danskem 19,9 odstotka, na Švedskem 18 odstotkov). Ekonomisti so dokazali, da bi v številnih evropskih podjetjih lahko izgubili več milijonov služb zaradi kratkotrajnih šokov, ne zaradi dolgoročne nekonkurenčnosti. Velika, enkratna injekcija kapitala na trg bi lahko generirala ogromno povračilo ne samo v skromnih državah, katerih dobički so odvisni od enotnega trga. Argument v prid skladu za okrevanje je torej veliko bolj osnovan v lastnih interesih kot v solidarnosti.
Druga lekcija, ki se je lahko naučimo na podlagi anket, je to, da evropski voditelji ne bi smeli govoriti o Hamiltonski preteklosti, ampak o zeleni prihodnosti. Kot kažejo podatki raziskave Evrobarometra 2019, je javno mnenje o okoljski krizi zelo visoko v vseh varčnih državah. Skoraj tri četrtine (71 odstotkov) Avstrijcev jo vidijo kot »resen« problem in na Nizozemskem (74 odstotkov), na Danskem (83 odstotkov) in Švedskem (84 odstotkov) celo večji del populacije meni, da je »zelo resen« problem. Ankete ECFR pa kažejo tudi, da so na Danskem in Švedskem ravno tisti ljudje, ki jih najbolj skrbi za okolje, tudi tisti, ki so najbolj pripravljeni sprejeti deljenje finančnih obremenitev. Če bo predlog za podporni sklad ustvarjen v okvirih prihodnosti namesto preteklosti, bi moralo biti mogoče povečati volilno moč v prid okrevanju.
Če bodo evropski voditelji v zakup vzeli ti dve lekciji, bi to lahko res bil evropski trenutek. Če bodo še naprej ustvarjali argumente v obliki solidarnosti in Hamiltonskega trenutka, se nam obeta nov val evroskepticizma, ki bo nadaljeval koncepte, do katerih so evropski državljani skeptični. Tako kot pri španski gripi obstaja nevarnost, da se ta drugi val evroskepticizma izkaže za najbolj smrtonosnega. Lahko nas privede do bolj virulentnega izbruha antievropskih čustev – tokrat ne na obrobju Evrope, ampak v njenem srcu.
***
Mark Leonard, direktor evropskega sveta za zunanje odnose.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Za postavitev evropskih narodov na noge po krizi je ogromen načrt za okrevanje nedvomno kritičnega pomena in na evropski poti okrevanja predstavlja francosko-nemška iniciativa pogumen in nujen prvi korak. Rezultati pomembne ankete, ki jo je izvedel evropski svet za zunanje odnose (ECFR), kažejo, da obstaja nevarnost napačne interpretacije javnega mnenja v kontekstu trenutne krize, ki bi lahko nehote stimulirala nov val evroskepticizma. Anketirane Evropejce iz devetih držav članic EU, ki pokrivajo približno dve tretjini populacije, smo vprašali, ali podpirajo deljenje finančnih obremenitev. Rezultati so bili zelo presenetljivi.
Mark Leonard. FOTO: osebni arhiv
Veliko odobravanje deljenja finančnih obremenitev smo našli v državah, ki bi verjetno bile prejemnice sklada za okrevanje, ampak za zdaj še nobena od držav neto plačnic takšnega sklada nima večine v prid deljenju finančne obremenitve. Celo v Franciji, ki je vodilna sila v prid evropskim obveznicam, samo 47 odstotkov anketirancev podpira deljenje finančnih obremenitev. V Nemčiji je takšnih 43 odstotkov, na Švedskem 30 in na Danskem 25 odstotkov. Naše ankete so pokazale, da niti bližja slika, ki izraža tudi strankarsko zavezništvo, ni spodbudnejša. Samo 23 odstotkov teh, ki nameravajo voliti Frederiksenove socialne demokrate, podpira deljenje finančnih obremenitev.
Ključ do podpore skladu za okrevanje je v razumevanju pomislekov skeptičnih držav. Bojijo se, da se bodo ustvarili trajni prenosi iz bogatih v revne države. Dodatno so v skrbeh, da takšno početje ne krepi trajnostnih gospodarskih aktivnosti, ampak orje ledino novi vrsti gospodarstva. Da bi pridobili podporo za načrt okrevanja od ljudi s tovrstnimi pomisleki, je pomembno, da pogovori ne potekajo v smislu solidarnosti in federalizma, ampak v smislu lastnih interesov in modernizacije.
Začnimo z lastnim interesom. Kriza zaradi covida-19 je marsikateremu evropskemu državljanu pokazala, da se krha globaliziran svetovni red, na katerega se zanaša. Ne Trump ne Xi Jinping nista zanesljiva partnerja in v zraku je globoka tesnoba, da se bodo v trenutku globalnih skrbi svetovni trgi zaprli, medtem ko Kitajska in ZDA oborožujeta globalizacijo, da bi tekmovali druga z drugo.
To ustvarja novo utemeljitev za en evropski trg. Medtem ko se države po svetu vse bolj zavzemajo za domače trge, bodo države članice EU spoznale, da je edini uspešen trg evropski, ne nacionalni. Samo poglejte trgovske podatke iz časov pred krizo zaradi novega koronavirusa: trgovina z blagom in storitvami med državami članicami znaša dve tretjini celotnega trgovanja med državami članicami EU. Med evropskimi posli so odgovorni za 59 odstotkov švedskih, francoskih in nemških izvozov, 61 odstotkov danskih izvozov, 71 odstotkov avstrijskih izvozov in 74 odstotkov nizozemskih izvozov. Na Nizozemskem je 43,9 odstotka BDP odvisnega od evropske trgovine z blagom (v Avstriji 29,8 odstotka, v Nemčiji 21 odstotkov, na Danskem 19,9 odstotka, na Švedskem 18 odstotkov). Ekonomisti so dokazali, da bi v številnih evropskih podjetjih lahko izgubili več milijonov služb zaradi kratkotrajnih šokov, ne zaradi dolgoročne nekonkurenčnosti. Velika, enkratna injekcija kapitala na trg bi lahko generirala ogromno povračilo ne samo v skromnih državah, katerih dobički so odvisni od enotnega trga. Argument v prid skladu za okrevanje je torej veliko bolj osnovan v lastnih interesih kot v solidarnosti.
Druga lekcija, ki se je lahko naučimo na podlagi anket, je to, da evropski voditelji ne bi smeli govoriti o Hamiltonski preteklosti, ampak o zeleni prihodnosti. Kot kažejo podatki raziskave Evrobarometra 2019, je javno mnenje o okoljski krizi zelo visoko v vseh varčnih državah. Skoraj tri četrtine (71 odstotkov) Avstrijcev jo vidijo kot »resen« problem in na Nizozemskem (74 odstotkov), na Danskem (83 odstotkov) in Švedskem (84 odstotkov) celo večji del populacije meni, da je »zelo resen« problem. Ankete ECFR pa kažejo tudi, da so na Danskem in Švedskem ravno tisti ljudje, ki jih najbolj skrbi za okolje, tudi tisti, ki so najbolj pripravljeni sprejeti deljenje finančnih obremenitev. Če bo predlog za podporni sklad ustvarjen v okvirih prihodnosti namesto preteklosti, bi moralo biti mogoče povečati volilno moč v prid okrevanju.
Če bodo evropski voditelji v zakup vzeli ti dve lekciji, bi to lahko res bil evropski trenutek. Če bodo še naprej ustvarjali argumente v obliki solidarnosti in Hamiltonskega trenutka, se nam obeta nov val evroskepticizma, ki bo nadaljeval koncepte, do katerih so evropski državljani skeptični. Tako kot pri španski gripi obstaja nevarnost, da se ta drugi val evroskepticizma izkaže za najbolj smrtonosnega. Lahko nas privede do bolj virulentnega izbruha antievropskih čustev – tokrat ne na obrobju Evrope, ampak v njenem srcu.
***
Mark Leonard, direktor evropskega sveta za zunanje odnose.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
