Boj proti korupciji je špartanski tek na dolge proge

»Obstoječi pravni okvir je treba posodobiti in okrepiti, da se omogoči učinkovit boj proti korupciji po vsej Uniji«. S temi besedami v uvodu direktive EU 32026L1021, objavljene maja letos v Uradnem listu Evropske unije, je zarisan pravni okvir za nov in učinkovitejši način boja proti korupciji.

Direktiva v zvezi s tem poudarja, da je boj proti korupciji odločilen za varnost evropske demokracije, vladavino prava in uresničitev načela pravne države. To ni en sam skok, ampak tek na dolge proge, ki od vrha EU in članic vse do ravni lokalnih skupnosti in »mikro« socialnih okolij ter obratno terja špartansko vztrajnost, (samo)disciplino in veliko potrpežljivosti, javno varnost in družbeno odpornost.

Osredotočena na varnost posameznika in vitalnih interesov skupnosti nova pravna ureditev boja proti korupciji presega klasično reševanje družbenih problemov z vrha navzdol.

Od moraliziranja in institucionalnega prestiža – kdo je v tej zgodbi z vrha navzdol glavni lik, čigav silos oziroma vrtiček je bolj pomemben – direktiva v ospredje postavlja jasno zahtevo po celovitem in večdisciplinarnem pristopu: z bojem proti korupciji in organiziranemu kriminalu za skupno varnost, varnost življenja ljudi in vitalnih interesov skupnosti ter obstoj in nemoteno delovanje temeljnih institucij, od katerih smo odvisni.

Pripravljalno gradivo (predlog evropske komisije in usklajeno besedilo evropskega parlamenta in sveta EU) je sprva vsebovalo celo strožja varnostna opozorila, da korupcija neposredno omogoča organizirani kriminal ter odpira prostor za subverzivne prakse s sovražnimi tujimi vplivi na notranjo varnost in demokratične procese Unije in držav članic.

Vzporedno s pripravami protikorupcijske direktive se je tako krepil evropski ščit za demokracijo, pobuda, namenjena spodbujanju močnejših in odpornejših demokracij. Z ugotovitvami, da demokracija ni le sistem upravljanja, temveč naš način življenja, so jasno izražene tudi zahteve, da tisti, ki so na oblasti, odgovarjajo za svoja dejanja. Glede tega se skupno sporočilo o evropskem ščitu za demokracijo neposredno sklicuje na takrat še nastajajočo ureditev boja proti korupciji v direktivi EU.

V končnem besedilu direktive so sicer ostra, a zato nič manj tehtna varnostna opozorila o nevarnosti korupcije v povezavi z organiziranim kriminalom in sovražnim tujim vmešavanjem v notranje zadeve Unije in držav članic z diplomatskim in političnim slogom omiljena. Varnostna logika, ki boj proti korupciji smiselno povezuje z javno varnostjo oziroma notranjo varnostjo, suverenostjo in družbeno odpornostjo, v končnem besedilu direktive ostaja nespremenjena: korupcija je ena najhujših groženj državljanom in demokratičnim institucijam, varnosti in notranji stabilnosti družb, vladavini prava ter vitalnim interesom Unije in držav članic.

Časovno direktiva sovpada z vizijo protikorupcijskega modela v koalicijski pogodbi nove slovenske vlade. Tega ne poudarjam zato, da bi prikimaval ali se postavljal po robu političnim parolam »kdor ni proti nam, je lahko z nami«, temveč zaradi dejanskih razmer, zaradi katerih je resnično težko oporekati ocenam, da sedanji način boja proti korupciji v Sloveniji ne daje pričakovanih rezultatov.

Zaupanje v javne institucije je še naprej nujno, vendar ni samoumevno. Zaupanje državljanov in splošne javnosti si morajo javne institucije, tako politične kot strokovne, praviloma zaslužiti z rezultati svojega dela za skupno dobro, varnost in javno blaginjo. Boj proti korupciji v tem okviru ni en sam Skok, je špartanski tek na dolge proge.

Direktiva EU s celovitim pristopom in varnostno logiko uvaja prelomne standarde, po katerih se od klasičnega premika k večdisciplinarnemu in usklajenemu boju proti korupciji kot izrazito varnostnemu problemu. To niso povsem novi standardi in pojmi.

V Sloveniji so že leta zajeti v sistem nacionalne varnosti in družbene odpornosti, v izhodiščne dokumente o trajnostnosti in kakovosti življenja ljudi ter sistemske koherentnosti družbe in države. Vse to je opredeljeno že v krovni politiki države o nacionalni varnosti (ReSNV‑2): »Republika Slovenija bo svoje življenjske in strateške interese uveljavljala […] preko celovitega in povezljivega delovanja vseh subjektov ter jasno določenih pristojnosti in procesov posameznih nosilcev in mehanizmov na področju nacionalne varnosti.«

Oba dokumenta smiselno izpostavljata pomen trajnostnosti. Glede tega imata, tako direktiva EU kot krovna politika o nacionalni varnosti Republike Slovenije, povezovalno vlogo med bojem proti korupciji, notranjo varnostjo in družbeno odpornostjo v odnosu do svetovnih ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030. V njenem 16. cilju je poudarek na miroljubni in varni družbi ter vključujočih, močnih in zaupanja vrednih institucijah.

Boj proti korupciji je izrecno naveden v podcilju 16.5: »Občutno omejiti vse oblike korupcije in podkupovanja.« V 17. cilju agende pa je ključna sistemska zahteva po koherentnosti politik in institucionalne ravni, kar je povsem primerljivo z zahtevami po celovitosti in večdisciplinarnosti nove protikorupcijske ureditve v direktivi EU, prav tako v krovni politiki naše države o nacionalni varnosti.

Strategija trajnostnega razvoja Slovenije 2030 prevaja svetovne cilje trajnostnega razvoja v nacionalni okvir: človekove pravice, ničelna toleranca do korupcije, javna varnost oziroma notranja stabilnost, družbena odpornost in odprava resorskih silosov, po domače vrtičkarstva, so med temeljnimi pogoji za kakovost življenja in trajnostnost. Škoda je, da veljavna strategija boja proti korupciji temu ni namenila ustrezne pozornosti. Komisija za preprečevanje korupcije bi si s tem lahko utrdila institucionalni položaj in okrepila svoj javni ugled.

V nasprotju s tem so ključne sestavine etične infrastrukture družbe in institucij za celovito in večdisciplinarno preprečevanje korupcije, ki so bile v resoluciji iz leta 2004 urejene po modelu konvencije ZN proti korupciji (UNCAC) in priporočilih OECD, v veljavni protikorupcijski strategiji enostavno prezrte (povožene). Ker nas zdaj s tako rekoč istimi sestavinami in funkcijami etične infrastrukture za preprečevanje korupcije poziva direktiva EU, smo kar nekaj let zamudili priložnost, da bi bila Slovenija, tako kot nekoč, med zgledi normativne ureditve boja proti korupciji.

Ko jedro in varnostni ekosistem protikorupcijske direktive povežemo z oceno dejanskih razmer in ugotovitvami Umarja v njegovih poročilih o trajnostnosti in kakovosti življenja, je očitno, da Slovenija v boju proti korupciji primarno ne zaostaja zaradi pravne ureditve, temveč zaradi neprilagojenosti institucionalnega delovanja in nesposobnosti za učinkovito odzivanje na sodobne družbene izzive in varnostne probleme, začenši s korupcijo in organiziranim kriminalom.

Če smo si do zdaj predstavljali preprečevanje korupcije kot vprašanje prestiža in institucionalnega vrtičkarstva, direktiva EU z vso resnostjo razmer opozarja, da teh časov ni več. S tem ko od Unije in držav članic pričakuje proaktivnost z delovanjem v previdnostnem režimu in učinkovito odzivanje na korupcijska kazniva dejanja, direktiva gradi na rezultatih, ne morda na institucionalnih silosih.      

Kolikor je koalicijska pogodba političnih strank, ki sestavljajo novo slovensko vlado, na področju boja proti korupciji skladna s tem, kar prinaša direktiva EU, državljani in splošna javnost upravičeno pričakujejo, da se bodo predvsem demokratične institucije s predstavniki koalicije in opozicije jasno opredelile do ključnih izzivov javne varnosti in družbene odpornosti proti korupciji, organiziranemu kriminalu in subverzivnemu vplivanju na demokratične volitve v naši državi.

To ni stvar političnostrankarskega napenjanja mišic, temveč prvovrstno vprašanje družbenega konsenza in nacionalnega interesa. Prelaganje tega na sodno oblast in ustavno sodišče, ne da bi demokratične institucije zakonodajne in izvršilne veje oblasti predhodno zagotovile robusten normativni okvir in institucionalni varnostni ekosistem, je za varnost državljanov in države neodgovorno početje.

Če se vrnemo k ostrejšim, a zato nič manj tehtnim opozorilom v pripravljalnih dokumentih direktive EU, ne moremo mimo razvpite afere iz predvolilnega časa – afere z vsemi znaki sistemske korupcije, organiziranega kriminala in subverzivnega delovanja tujih obveščevalnih akterjev na ozemlju Republike Slovenije. Preprosto in s kančkom vulgarnosti povedano, ko država enkrat spusti hlače pred tujimi obveščevalnimi akterji, domnevno prijateljskimi ali odkrito sovražnimi, ostane le še nenačelno vprašanje: kdo je v tej javni hiši naslednji.

Prikrite prisotnosti tujih obveščevalnih akterjev na ozemlju suverene demokratične države, brez vednosti in soglasja pristojnih državnih organov njene notranje varnosti, spoštovanja uzanc in varnostnih protokolov, ni mogoče kar tako pomesti pod preprogo poslovne dejavnosti, še manj dobronamernosti in prijateljstva. Prijateljsko subverzivno delovanje tujih obveščevalnih akterjev na ozemlju suverene demokratične države ne obstaja. Kakšen prijatelj je to, ki se pretihotapi v tujo hišo, si v kuhinji naredi sendvič in spotoma še ploskne gospodinjo po zadnji plati?

Zato je že sama prisotnost tujih obveščevalnih akterjev subverzivna dejavnost, ki skupaj s korupcijo in organiziranim kriminalom tudi po smiselni razlagi pripravljalnih dokumentov in vsebine direktive EU proti korupciji predstavlja eno najhujših groženj ustavnemu redu in temeljnim vrednotam demokracije, javni oziroma notranji varnosti ter družbeni odpornosti Unije in držav članic.

Če bodo Unija in države članice ob takšnem subverzivnem delovanju, pa čeprav navidezno prijateljskih obveščevalnih akterjev v skupnem območju svobode, varnosti in pravice molčale, potem tudi direktiva EU o boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu skupaj z evropskim ščitom za demokracijo nista vredna niti papirja, na katerem sta napisana. Predvsem zato zgornji naslov: boj proti korupciji ni samo Skok, je špartanski tek na dolge proge.

***

Mag. Bećir Kečanović Inštitut za razvoj vključujoče družbe – IRVD. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.