Boj za avtonomijo Rožave je naš boj

Po tem ko je Gaza dokončno razkrila zlaganost zahodne liberalne demokracije, ki je, kot pravi Arundhati Roy, skupaj z več deset tisoč mrtvih obležala pod ruševinami palestinskih domov, nam dogajanje v preteklih mesecih po svetu in še posebno v preteklih tednih v Siriji razkriva, da je bila le krinka za sistematično uničevanje vsake možnosti miroljubnega in dejansko demokratičnega sobivanja – »enakosti v različnosti«, kot bi rekel Abdullah Öcalan, vodja gibanja za svobodo Kurdistana.

Medtem ko je Öcalan, čigar teorija in praksa demokratičnega konfederalizma, ženske revolucije, skupnostne avtonomije in na ekologiji temelječe ekonomije sta navdih za eno najbolj živih družbenih revolucij na svetu v Rožavi, že 26 let brez pravičnega sojenja zaprt v skoraj popolni osami na turškem otoku Imrali, danes v Damasku prehodni vladi predseduje Abu Mohamed al Džolani, nekdanji vodja več terorističnih organizacij, povezanih tudi s tako imenovano Islamsko državo (IS). To pove marsikaj o stanju »demokracije« v svetu.   

Dajmo Evropi prednost

Zadnje tedne Sirijo zaznamujejo intenzivni spopadi med silami prav te sirske prehodne vlade in sirskimi demokratičnimi silami (SDF), ki že od leta 2012 branijo osvobojeno ozemlje Rožave. Kljub večletnim prizadevanjem ljudske oblasti v Rožavi (Demokratične in avtonomne uprave severne in in vzhodne Sirije) za mirno integracijo v demokratično Sirijo – ob pogoju ohranitve svoje avtonomije – ter kljub Öcalanovemu pozivu iz zapora k premirju s Turčijo, podkrepljenim z razpustitvijo Delavske stranke Kurdistana (PKK), se je sirska prehodna vlada ob očitni podpori Ankare in Zahoda raje odločila za nadaljevanje vojne.

Ta se je napovedovala že lani, ko so se po prevzemu oblasti navidezno nepovezane džihadistične milice grozovito znesle nad alavitskim prebivalstvom na zahodu Sirije in pozneje nad druško skupnostjo na jugu. Odprti spopad s SDF pa se je zgodil šele, ko so Združene države Amerike od Rožave dokončno odvrnile pogled in je Izrael skladno s svojimi strateškimi interesi de facto okupiral jug države. K vojni so svoje pripomogle tudi evropske članice Nata, ki so s tiho privolitvijo in uradnimi političnimi obiski prehodni sirski vladi podelile legitimnost, že med napadi na pretežno kurdske soseske v Alepu na začetku januarja pa diplomatsko podporo prek evropske komisije okrepile še s 620 milijoni evrov finančne podpore.

Poplavljenci iz Letuša: med javno podobo »obnove« in realnostjo na terenu

Pri zahodnih silah in največjih medijih spretno voden spin, skozi katerega naj bi Džolani s svojim vojnim imenom – lani se je po prevzemu oblasti v Siriji spet preimenoval v Ahmeda al Šaro – za seboj pustil tudi svojo krvavo preteklost, tudi sostorilstvo pri genocidu nad Ezidi, se je hitro izkazal za propagando. Prve tarče vladnih sil in z njimi povezanih milic v preteklih tednih so bile poleg ključne infrastrukture prav zapori, v katerih je SDF zadnjih deset let po zmagi nad IS zadrževal na tisoče njenih borcev in njihovih družin.

Po več tednih napadov, ki so terjali več sto življenj in razselili več kot sto tisoč ljudi, je bil 29. januarja vendarle podpisan sporazum, ki pa je bil na mizi že pred vojno. Do njega ni prišlo zaradi spremembe odnosa vladajočih sil v Damasku in njenih zaveznikov, temveč je Al Šaro k pogajalski mizi prisilil predvsem izjemen pritisk in zgodovinski odpor lokalnega prebivalstva Rožave, ki je znova dokazalo, da se ne namerava odreči demokratičnim pridobitvam revolucije. K sklenitvi dogovora pa je pripomoglo tudi poenotenje Kurdov na vseh straneh Kurdistana in vse večji mednarodni pritisk internacionalistov, aktivistov in kurdske diaspore.

Sporazum predvideva integracijo SDF v sirsko vojsko z lastnimi bataljoni in poveljniško strukturo, vključitev demokratične avtonomne uprave v sirsko državno upravo, odpravo obleganja mest Kobane in Heseke, vrnitev vseh stotisočev razseljenih beguncev in priznanje kulturnih, jezikovnih in drugih pravic kurdske skupnosti v Siriji. Pomembno je poudariti, da je bilo v preteklosti sklenjenih že veliko premirij, a jih je prehodna oblast v Damasku sklepala s figo v žepu, jih večkrat načrtno kršila in jih celo izkoristila za nadaljevanje izvajanja zločinov proti človeštvu.

Tu smo, za nas se holokavst ni končal!

Kljub podpisu sporazuma je bilo mesto Kobane v ponedeljek še vedno oblegano, ljudje so bili prikrajšani za dostop do hrane, čiste vode, zdravstvene oskrbe, goriva in elektrike že 14 dni, največji problem je trenutno pomanjkanje mleka za dojenčke. Prav tako sporazum ne predvideva jasnega priznanja (avtonomije) žensk in njihovih dosežkov, kar ob obglavljanju, zasužnjevanju in onečaščenju trupel rožavskih bork in civilistk v nedavnih spopadih in preteklosti vzbuja največjo skrb.

Poveljnik SDF Mazloum Abdi je po podpisu pojasnil, da dogovor nikakor ne pomeni političnega zbliževanja ali ideološkega soglasja s sirskim prehodnim režimom, ampak predstavlja izključno začasen in tehničen ukrep, katerega prvi in najpomembnejši cilj je preprečiti vojno in genocid. Pri tem je spet poudaril miroljubno naravnanost SDF: »Naš cilj ni širjenje vojne, kajti to bi vodilo zgolj v dodatno destabilizacijo razmer in nove žrtve med civilisti.«

Abdi je posebej poudaril, da integracija SDF v sirsko vojsko ne pomeni razorožitve ali izgube nadzora na lokalni ravni, ampak gre za formalno vključitev avtonomnih struktur v skupni sistem, pri čemer lokalne sile ostanejo prisotne v svojih soseskah in ohranjajo dejanski nadzor na terenu, ne da bi jih nadomestile zunanje oborožene strukture. Dodal je, da zgodovinska naloga in odgovornost SDF ostaja boj proti preostalim celicam Daeša, kot tako imenovano Islamsko državo imenujejo Kurdi, in zaščita prebivalstva pred njimi.

Njegov podpis sporazuma moramo razumeti kot dejanje samoobrambe avtonomije v Rožavi in hkrati kot ideološki poseg v tretjo svetovno vojno, zato kljub tveganju SDF vztraja pri mirni in politični rešitvi. Cilj vojne strategije Zahoda pod vodstvom ZDA proti družbam Bližnjega vzhoda – od Gaze do Irana – je zlomiti demokratično voljo ljudstev in jih politično onesposobiti za delovanje, četudi to pomeni instrumentalizacijo IS, proti kateri se je skupaj z borci in borkami SDF boril pred desetimi leti, v zahodnih družbah pa hkrati sejati strah pred islamistično grožnjo in tako širiti militarizacijo ter popoln družbeni nadzor. Zaradi zahodne propagande je manj jasen dolgoročni cilj revolucije v Rožavi, ki ostaja krepitev demokratične samoorganizacije družbe onkraj države, tudi prek podpisanega sporazuma, kar je edina in najboljša obramba pred omenjeno strategijo Zahoda. Ne smemo pozabiti, kdo sedi na drugi strani pogajalske mize. Sporazum zato ni konec boja, ampak začetek nove, še intenzivnejše faze.

Naša vloga pri tem ni zgolj pasivno spremljanje, ampak izvajanje mednarodnega pritiska, da se zagotovi verodostojno izpolnjevanje dogovora v dobro dejanske demokracije in miroljubnega sobivanja, ki pomeni ne le preprečitev nadaljnjih genocidov in grozodejstev, ampak tudi demilitarizacijo evropskih družb in dejansko alternativo propadli liberalni demokraciji, ki nas je privedla v tretjo svetovno vojno in hkrati prodala imperialnim apetitom propadajoče ameriške hegemonije. Rožava še naprej živi in se bori. Če zdaj nehamo upati, zaupati in podpirati, bomo revolucijo končali sami.

***

Žiga Brdnik, Zala Metlika, Serkan Mama, Solidarnostni odbor za Rožavo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.