Bojmo se tistih, ki nimajo sramu

Pred kratkim me je terapevt vprašal po najzgodnejšem spominu na sram. Prvo, kar mi je prišlo na pamet, je bil dogodek, ko mi je ušlo v hlače, v drugem razredu osnovne šole. Kljub temu da nisem naredil nič nemoralnega, se spomnim, da je bil občutek preplavljajoč. Težko se počutiš dobro, če imaš mokre hlače, še posebej, ko ti manjka čustvena zrelost in si obkrožen z vrstniki, ki prav tako nimajo ravno veliko razumevanja.

Ko sem bil star sedem let, so mi, kot mnogo drugim otrokom, trenutki sramu predstavljali ogromno težavo. S sramom sem se spoprijemal z jokom v samoti, prej pa jasno in glasno zanikal dano situacijo in skušal najti nedolžno laž, ki bi prekrila nastalo situacijo.

Sram je notranji občutek, ki nam pravi, da je z nami nekaj narobe, čeprav to, kot kaže moja nesreča iz otroštva, ni nujno res. Lahko pa je moralno vodilo, ko je bilo nekaj dejansko narejeno v slabem duhu. Naravno je, da je ljudi sram, ko naredijo nekaj slabega, vmes pa je pogosto primešana tudi krivda. Ko so takšna dejanja razkrita drugim, navadno sledi sramota.

Če se navadni smrtniki sramu težko izognemo, se zdi, da je ta v politiki prava redkost. V prostoru, kjer bi morala biti moralnost na najvišji stopnji, prevečkrat vlada brezbrižnost. Znan primer iz tujine, ki ga bom težko pozabil, je iz leta 2018, ko je britanski politik Boris Johnson novinarjem pred svojo hišo panično ponujal čaj, namesto da bi odgovarjal na vprašanja glede spornih izjav o ženskah, ki nosijo burko.

Njihov videz je primerjal s poštnimi nabiralniki in bančnimi roparji. Pretvarjanje, da se ni zgodilo nič problematičnega, ne odpiše kolektivne sramote, ki jo čuti narod, ko javna osebnost stori napako. Johnson se je kmalu po tem, leta 2019, podal na mesto britanskega premiera. Ne trdim, da si te pozicije ni »zaslužil«, a hkrati je nemogoče spregledati, kako dejanja, kot je Johnsonovo, normalizirajo neodgovorno obnašanje in dajejo izkrivljen zgled javnosti, še posebej mladim.

Primere odsotnosti sramu lahko vidimo tudi v slovenski politiki. Trenutni minister za zunanje zadeve, Tone Kajzer, je bil leta 2022 odpoklican s položaja veleposlanika v ZDA, potem ko je nepooblaščeno poslal fotografijo diplomatske depeše predsedniku SDS Janezu Janši, z namenom diskreditacije takrat predsedniške kandidatke Nataše Pirc Musar.

Depeša je zadevala prošnjo, da se njena kandidatura objavi na vidnem mestu na veleposlaništvu za zbiranje podpisov za podporo. Kljub očitni zlorabi položaja je Kajzer mesto veleposlanika zapustil »z dvignjeno glavo«. Svoje več kot očitne napake ni obžaloval, nato pa se je korajžno podal na mesto najvišjega diplomata. Priznam, da sem takrat kot Slovenec v ZDA zaradi tega dejanja čutil sramoto, še posebej med pogovori o škandalu z ameriškimi prijatelji.

Večkrat je bil brez sramu tudi nekdanji predsednik vlade Robert Golob, ki je bil med svojim mandatom vpleten v več afer. V začetku leta 2026 je Komisija za preprečevanje korupcije ugotovila, da je kršil zakon o integriteti, potem ko je nekdanja notranja ministrica Tatjana Bobnar opozorila na njegovo vmešavanje v delo policije. Golob ni imel pristojnosti za poizvedovanje o kadrih in je s svojim poskusom vmešavanja v delo policije ravnal v nasprotju z odgovornostjo svoje pozicije.

Bivši premier nikoli ni izrazil obžalovanja za svoja dejanja, nasprotno, z nadaljnjim zanikanjem prekrška je izpodbijal vlogo neodvisne institucije ter se sočasno zapletal v sodno bitko, da bi dokazal nezakonitost njene odločitve. Četudi Golob resnično verjame v svojo nedolžnost, je težko razumeti, kako da v javnosti ni izrazil niti kapljice samorefleksije.

Sterilnost, ki jo uteleša vse več izvoljenih funkcionarjev, na nevaren način sporoča javnosti, da je v redu, če ne občutimo sramu, ter da je sramota, ki sledi, nekaj, s čimer naj se spoprijema javnost, ne pa storilci.

Kljub množici spodrsljajev smo v zadnjem času videli tudi nekaj primerov, ko so tisti na vodilnih položajih sprejeli odgovornost ob storjeni napaki. Takratna ministrica za pravosodje Andreja Katič in minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar sta po tragičnem uboju Aleša Šutarja v Novem mestu jeseni 2025, osramočena in v zavedanju odgovornosti, odstopila. Njuna odločitev je bila primerna, ne pa nujno pričakovana. Poteza teh dveh ministrov je nedvomno izjema.

Nedolgo zatem smo bili priča eni večjih afer pri nas, ki se je končala z mednarodno medijsko pozornostjo, ne pa s konkretnimi posledicami za vpletene. Govorim o vmešavanju izraelskega zasebnega obveščevalnega podjetja v državnozborske volitve, pri čemer naj bi po informacijah Sove imela prste vmes tudi SDS, primer pa se je končal brez priznanja kakršnegakoli hudodelstva in z Janševim četrtim mandatom.

V poplavi škandalov je vse večja redkost videti nekoga na javnem položaju, da bi se ustavil, priznal napako in se zazrl v sram. To bi moralo veljati za popolnoma naravno občutje. Hlastno zanikanje napak zmanjšuje zaupanje med ljudstvom in politiko ter tlači naš potencial za napredek. Dobrodošlo bi bilo videti malce več človeškosti v tistih, ki nam vladajo, še posebej če je ti ne bi občutili kot šibkost.

***

Juš Tavčar, politični komentator iz Ljubljane, živi in dela na Aljaski.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.