Tiskane izdaje
V prvih dneh decembra je vlada Republike Slovenije sprejela Strategijo razvoja 2030. Čeprav tovrstno krovno strategijo nedvomno potrebuje, pa to nikakor ni dokument, ki ga je vlada pod tem naslovom sprejela.
Svoje stališče do osnutka dokumenta sem v pisni obliki posredoval pristojni ministrici v času javne razprave in na njeno iniciativo z njo in njenim timom imel celo poseben pogovor. Ob tej priložnosti sem jim še ustno predstavil svoje mnenje, da dokument nikakor ne predstavlja celovite strategije razvoja države. Osnovni problem, ki sem ga z dokumentom imel v fazi osnutka in ga imam tudi zdaj v njegovi končni fazi, je v tem, da predstavlja predvsem nabor ciljev, praktično nič pa ne pove o tem, kako te cilje doseči.
V tem smislu naslov dokumenta celo zavaja. Osebno ne bi imel nič proti, če bi se dokument imenoval Strateški cilji Slovenije do leta 2030, kar sem tudi predlagal, saj bi takšen naslov korektno odražal vsebino teksta. Seveda pa se zavedam tudi možnih problemov, povezanih z mojim predlogom. Kdo bi morda lahko postavil neprijetno vprašanje, zakaj je vlada potrebovala več kot tri leta oziroma skoraj celotni mandat samo za to, da definira strateške cilje države. Koliko časa bi šele potrebovala, da bi postavila osnovne instrumente za njihovo doseganje?
Kakorkoli že, v nadaljevanju podajam svoja osnovna stališča o dokumentu Strategija razvoja 2030.
In kje je Slovenija?
Ob prebiranju dokumenta Strategija razvoja 2030 sem na žalost hitro ugotovil, da gre za konceptualno nadaljevanje tistega, kar je bilo začeto s tekstom o Viziji 2050. Moj osnovni problem s tistim dokumentom je bil in še vedno je, da gre za tekst, ki bi bil v več kot 90 odstotkih lahko identičen za katerokoli majhno in srednje razvito državo. V njem je bore malo specifično slovenskega. Gre za tekst, v katerem se preprosto preveč vidi, da je bil pisan pod, za moj okus, daleč premočnim vsebinskim in metodološkim vplivom Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), zelo malo pa je v njem Slovenije. Človek ima vtis, da je bil tekst predvsem pisan kot »vzorčni projekt« OECD, Slovenija pa je bila priročna »študija primera«, ki je bila pripravljena študijo tudi plačati.
Sedaj pa k sami Strategiji razvoja 2030. Tudi ta tekst bi bil morda lahko všečen z mednarodnega vidika oziroma z vidika mednarodne organizacije, kakršna je OECD, saj nacionalno strategijo ene od svojih držav članic, v tem primeru Slovenije, obravnava v kontekstu doseganja plemenitih globalnih ciljev do leta 2030. Gledano s stališča Slovenije pa dokument strategije ne daje odgovorov na vprašanje, kako naj bi država dosegla sicer všečne razvojne cilje, ki so bili oblikovani.
Očitno obstaja velik metodološki razkorak med tem, kaj si vlada predstavlja z dokumentom, ki ga poimenuje strategija razvoja države, in tem, kar si sam predstavljam pod tovrstnim dokumentom. V nadaljevanju bom predstavil, kaj mislim, da bi takšna strategija morala vsebovati, ob tem pa bom s tega vidika tudi pokomentiral predloženi dokument. Pri komentiranju se bom omejil na bolj metodološke, manj pa na vsebinske vidike dokumenta. O teh bo govor ob drugi priliki.
Sam si pod strategijo razvoja države predstavljam dokument, ki bi imel naslednjo strukturo: v uvodnem delu bi veljalo predstaviti globalne trende, v katere se bomo morali vključevati (to je v predloženem dokumentu narejeno zelo na kratko) in predvidene trende razvoja v okviru EU (tega pa v dokumentu praktično ni). Zame je povsem neresno, da ne rečem kaj ostrejšega, da se vsebinski okvir EU (politika konkurence, kohezija, skupna kmetijska politika in še kaj bi se našlo) in v tem okviru evroobmočje (javnofinančne omejitve, temelječe na fiskalnem pravilu) ne jemljeta kot ključna determinanta in tudi omejevalni faktor razvoja Slovenije v naslednjem srednjeročnem obdobju. Ali nameravamo izstopiti iz vsega tega? Verjetno ne? Po eni strani se stalno pritožujemo, da nas EU utesnjuje v vodenju ekonomskih politik, po drug strani pa v dokumentu, ki govori o srednjeročni strategiji države, o tem ne rečemo praktično ničesar.
Preveč v oblakih
Drugi del strategije bi po mojem okusu moral nekaj reči o tem, kakšne so trenutne prednosti in slabosti države ter priložnosti in nevarnosti (skrajšano analiza PSPN), pred katere nas postavlja mednarodno okolje. Skratka, kolikor toliko spodobna analiza PSPN države se mi zdi nujni metodološki okvir, ki bi nam dajal vsebinsko osnovo za iskanje odgovorov na to, kako krepiti svoje prednosti in priložnosti ter omejevati negativne učinke slabosti in predvidenih nevarnosti. Zavedam se, da je namesto PSPN-analize mogoče uporabiti tudi kakšen drugi metodološki okvir za analizo tega, kje je Slovenija danes in kam naj bi šla, a takšno analizo je treba opraviti. Morda je to tudi bilo narejeno, a v dokumentu ni zapisano, pa bi moralo biti, morda v obliki priloge.
Naslednje, tretje poglavje strategije bi moralo biti namenjeno artikuliranju ciljev, ki izhajajo iz danosti in trendov mednarodnega in EU-okolja (prvi del) ter PSPN-analize (drugi del). S tem poglavjem imam v sedanjem tekstu največ težav. V tekstu je namreč govor o 5 strateških usmeritvah in 12 enakovrednih razvojnih ciljih strategije. Kaj je razlika med strateškimi usmeritvami in cilji? Stvar je žal preobsežna in nepregledna. Opozoril bi na dejstvo, da preveliko število ciljev dejansko pomeni njihovo razvodenitev.
Naj spomnim na vsem znano lizbonsko strategijo EU iz leta 2000, ki je bila nekakšno »božično drevo«, kar zadeva cilje. To je bilo hitro priznano, saj je bila že leta 2005 strategija postavljena na bolj realne temelje – z manjšim številom ciljev in z bolj operativnimi instrumenti za njihovo doseganje. Upal bi si trditi, da je Strategija 2030 nekakšna slovenska lizbonska strategija. V njej so zapisani vsi cilji, ki si jih je želeti, to pa seveda pomeni, da v njej ni nič res prioritetnega. Strategija preprosto nima jasno fokusiranih prioritet.
Za mene bi moralo naslednje, torej četrto poglavje strategije vsebovati jasne usmeritve, kako zastavljene cilje doseči. Tega predloženi dokument preprosto nima oziroma, natančneje, nekaj alinej, navedenih pri vsakem od 12 razvojnih ciljev kot »ključne usmeritve za dosego cilja«, niso resno oblikovani odgovori, kako doseči posamezen cilj. Zavedam se priročnega odgovora, da bo to prišlo z naslednjimi dokumenti oziroma z akcijskimi programi. Tega preprosto ne verjamem, še toliko bolj, ker je bilo časa za pripravo dovolj. Osebno sem prepričan, da je artikuliranje ciljev strategije zelo abstraktno, če v tem istem dokumentu niso vsebovani tudi ključni instrumenti za njihovo doseganje. Brez jasno artikuliranih instrumentov za doseganje ciljev strategije je relevantnost celotnega dokumenta zelo vprašljiva ali pa je žal sploh ni.
Kako nam bo šlo in kaj bomo razvijali
Pomanjkanje jasnih odgovorov na to, kako doseči cilje strategije, je resna slabost predloženega dokumenta. Naj navedem samo en konkreten primer na področju gospodarstva. V takšnem strateškem dokumentu vlade bi pričakoval, da bo dala svoje videnje gospodarskega razvoja v naslednjih letih in tudi oceno tega, na katerih dejavnostih bo temeljila predvidena gospodarska rast. Kaj je tisto, kar bo država podpirala? Kakšen je odnos do nekaterih ključnih sektorjev, kot so predelovalna industrija, logistika, turizem, farmacija? Kam bomo vlagali na področju infrastrukture in zakaj?
Dokument daje mnogo ciljev, s katerimi se je zelo težko ne strinjati, ne daje pa usmeritev in instrumentov, kako to doseči. Brez obojega pa je dokument, žal, invaliden. Iz primerjave osnutka in finalne verzije teksta je sicer razvidno, da so se pripravljavci teksta zavedali omenjene slabosti predloženega teksta, a so problem reševali samo s kozmetičnimi spremembami. To pa seveda osnovnega problema ni rešilo.
V zadnjem, petem poglavju strategije pa bi morali biti predstavljeni vsaj ključni finančni/fiskalni gabariti, na katerih temelji doseganje zastavljenih ciljev. Res sem malo obremenjen s financami, a izkušnje jasno kažejo, da brez njih doseganje zastavljenih ciljev ni mogoče. Kolikšna gospodarska rast je potrebna, da bomo leta 2030 dosegli nivo razvitosti EU? Kolikšne investicije so predvidene v tem času in iz česa bodo financirane (denarja EU bo manj kot v preteklosti, potencial za zadolževanje je omejen)? Skratka, dokument bi morala spremljati nekakšna makroekonomska in fiskalna projekcija, saj brez tega celotna stvar preprosto visi v zraku.
Naj zaključim. Dokument predstavlja hvalevredno »študijo primera« o usklajenosti razvojnih ciljev ene od manjših držav sveta z globalnimi cilji do leta 2030. S stališča Slovenije pa je dokument, žal, predvsem spisek sicer všečnih ciljev, vendar praktično brez opredelitve instrumentov in vsaj grobe ocene finančnih virov, potrebnih za njihovo doseganje. To pa je za dokument, ki se imenuje strategija razvoja države, premalo.
Dr. Mojmir Mrak je redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja
