Brez maske na največjem odru
Delo arbitražne komisije je bilo z znanim telefonskim pogovorom kontaminirano, njeno delovanje je bilo pristransko, sodba je neveljavna ... To je stalnica politike hrvaškega vodstva, ki si od »spornega« podpisa sporazuma o arbitražni presoji poteka meje med Slovenijo in Hrvaško, ki ji je omogočil vstop v EU, prizadeva ukiniti njegov obstoj. Iz arbitražnega sporazuma, ki je mednarodna pogodba, ni mogoče enostransko izstopiti. Vpliv nezakonito razkritega telefonskega pogovora je bil proučen, zamenjana sta bila dva arbitra, ocena, da je arbitražni postopek neveljaven, pa zavrnjena.
Pred slabimi tremi meseci je arbitražno sodišče končalo svoje delo in objavilo sodbo. V njej so bile le delno upoštevane zahteve obeh strani. Slovenija je, za razliko od Hrvaške, sodbo sprejela za svojo obveznost. Hrvaška jo je zavrnila. Vabilo predsedniku hrvaške vlade Andrejo Plenkoviću, da s slovenskim kolegom poiščeta pot izvrševanje sodbe, je Hrvaška izkoristila za lažno oceno, da srečanje pomeni začetek novih mejnih pogajanj.
Obtožba pred vsem svetom
Za podporo svojim stališčem sta obe državi sprožili obsežno diplomatsko aktivnost. Stališče, da je arbitraža delovala veljavno in da je sprejeto sodbo treba izvršiti, je ob dobrem delovanju slovenske diplomatske mreže spoznala in sprejela velika večina evropskih in drugih držav. Obveznost do izpolnitve sodbe je potrdila tudi evropska komisija. Toda to na politiko Hrvaške ni imelo posebnega vpliva.
Tudi opozorila z letošnjega blejskega strateškega foruma o pomenu mednarodnega prava in obveznosti glede izvrševanja sodb mednarodnih sodišč, vključno z arbitražo, niso vplivala na spremembo napačnega hrvaškega stališča. Naše politično vodstvo se zaveda, da so za preseganje spora potrebni pogovori na diplomatski in politični ravni. Tako je bil dogovorjen še en poskus zbliževanja stališč, obisk predsednika Cerarja v Zagrebu. Ob zaključku zasedanja Generalne skupščine OZN je sledila njegova odpoved. Vzrok zanjo je bil nastop premiera Plenkovića pred svetovno javnostjo. Odložil je masko prijateljske naklonjenosti in pokazal pravi obraz svojega odnosa do sosedstva in do mednarodnopravnih obveznosti svoje države.
Pred političnimi voditelji sveta je, poleg ponovitve svojih nesprejemljivih stališč glede arbitraže in sodbe, RS postavil na obtožno klop. Ocenil jo je za državo, ki v nasprotju z načeli mednarodnega prava izsiljuje sosednjo državo, ko postavlja zahtevo po izvršitvi »pristranske in mednarodno pravno nične« mejne sodbe, česar njegova država, ki dosledno izvršuje mednarodno prave obveznosti, ne more sprejeti.
Ta poskus obrambe z napadom na Slovenijo, pred svetovnim avditorijem, glede vprašanja, ki je za svet »dlaka v jajcu«, je pritrdil vsem, ki hrvaško mejno politiko do vseh sosed ocenjujejo za neverodostojno in goljufivo. Veliko zaslug pri tem imajo tudi nekateri hrvaški mednarodni pravniki, ki za svoje strokovne bravure dosegajo umestitev v politiko. Tako smo v 20 letih pogajanj lahko slišali, da meja na jugu ne poteka po kanalu Sv. Odorika, temveč po starem izsušenem koritu reke Dragonje s pripadnostjo letališča Hrvaški, Piranski zaliv so preimenovali v Savudrijsko valo itd. Isti strokovnjaki zdaj ponujajo nekakšen »policijsko-ribiški kondominij« kot rešitev statusa za Piranski zaliv, ki času skupne države ni pripadal Hrvaški. Slednje je potrdila tudi arbitražna sodba. Zagovorniki širitve hrvaškega teritorija to dejstvo zavračajo.
Polovica časa je že pretekla
Opisano dogajanje opozarja, da sta za Hrvaško mednarodno pravo in izvršljivost sodb mednarodnih sodišč sprejemljivi le tedaj, ko z njimi potrjuje svoja hotenja in prepričanja. S tem, ko naša soseda izhaja le iz svojih nacionalnih interesov (prva je Hrvaška!), ni edina v sodobnem svetu. S svojim ravnanjem se pridružuje majhnemu krogu držav, ki želijo svoje interese vsiljevati drugim. Po vstopu te miselnosti v svetovno politiko, ki namesto združevanja razdvaja, pozablja na soodvisnost, na sodelovanje in medsebojno odgovornost, jo vse bolj prevzema tudi naša soseda. Zato je bil govor Plenkovića pred svetovnim forumom ne le razkritje te miselnosti, temveč tudi aroganten posmeh vsem tistim, ki so doslej podprli zahtevo za izvršitev sodbe, vključno z evropsko komisijo. Slednja je pri tem napovedala tudi svoje posredovanje in pomoč.
Nedavno smo brali nekatere odzive v časopisju, da je vrh slovenske politike »izrabil« Blejski strateški forum za obravnavo mejnega spora z Hrvaško. Za razliko od omejene udeležbe na tem posvetu pa je hrvaški premier zlorabil najširše svetovno prizorišče za napad na sosednjo državo, svojo državo pa nevede postavil med nasprotnike mednarodnega prava in z njim povezanih obveznosti. Izbral si je napačen avditorij, saj v njegovem okviru nastajajo najpomembnejša pravna določila za ohranjanje miru in za mirno reševanje sporov v svetu. Z reakcijo zlasti držav Evropske unije bo to spoznanje prodrlo tudi na Hrvaško, ki ta nastop ocenjuje za »novo veliko zmago« nepremagljive Hrvaške.
Kaj storiti v razmerah sedanjih ponovno zaostrenih političnih odnosov!? Šestmesečni rok za izvršitev arbitražne sodbe je že na polovici. Slovenija pripravlja potrebne spremembe v svoji zakonodaji in vanjo vnaša besedilo sodbe arbitražnega sodišča. Zaris meje na terenu pa poleg slovenskih diplomatov in strokovnjakov zahteva tudi sodelovanje hrvaške strani. Politične, socialne in zgodovinske probleme za obmejno prebivalstvo, ki jih ob pravilih mednarodnega prava arbitraža ni mogla upoštevati, bo urejal poseben zakon. Že danes pa vemo, da bo potreben sporazum s Hrvaško o manjših spremembah poteka meje po kopnem.
Slovenija naj zaščiti
Uvedba policijskega nadzora v Piranskem zalivu je vsestransko utemeljena. Prvo dejstvo izpričuje stanje na dan 25. junija 1991, ko sta se obe državi zavezali spoštovati obstoječe meje iz časa skupne države. V Jugoslaviji je Piranski zaliv, s statusom notranje vode, policijsko nadzorovala (razen ozkega pasu ob obali Savudrije) in upravljala Slovenija. Vse navedeno je ugotovila in potrdila tudi arbitražna komisija.
Drugo dejstvo so večkrat potrjene zaveze obeh držav, da z enostranskimi ukrepi ne bosta spreminjali obstoječega stanja na meji. Te zaveze Hrvaška ni spoštovala. Enostransko je razglasila sredinsko črto v Piranskem zalivu kot črto nove razmejitve med državama. Zaris te črte v hrvaške uradne karte ter njen opis v dokumentih, predloženih EU, je pogojeval slovensko zahtevo po izbrisu enostransko določene meje. In končno. Mednarodna arbitraža je razsodila, da 80 odstotkov Piranskega zaliva spada v teritorij RS. Vsa tri navedena dejstva vsestransko upravičujejo RS, da zaščiti svoj morski teritorij. Upam si trditi, da bo vsak težji incident, ki bi ga povzročila Hrvaška, sprožil ukrepanje evropske komisije s posledico sankcij zoper državo, ki namesto načel in vrednost EU deluje nasilno.
Na obeh straneh meje pa ne smemo pozabiti, da si nobena država ne izbira svojih sosedov. V zunanji politiki velja nezapisano pravilo, da je stanje v sosedskih odnosih ogledalo celote zunanje politike države, da se odnosi lahko izboljšujejo le s političnimi pogovori in dobrim delovanjem diplomacije in da je pogoj dobrih odnosov krepitev medsebojnega zaupanja.
Zaupanje se krepi predvsem z razvitimi gospodarskimi odnosi. Čeprav je Republika Hrvaška za Nemčijo, Italijo in Avstrijo šele naša četrta najpomembnejša gospodarska partnerica, so neizkoriščene še številne možnosti. Gospodarska menjava s to državo se iz leta za leto povečuje z več kot desetodstotno stopnjo rasti. Tako smo lani dosegli že več kot tri milijarde in pol vreden obseg menjave. Hrvaška je tudi peta največja investitorica v naše gospodarstvo, naše naložbe na Hrvaško pa že presegajo milijardo evrov in pol. To so dobri začetki.
Ob tem nekaj hektarov slovenske morske površine in prosti izhod na odprto morje prek teritorialnega morja Hrvaške za slednjo nima velikega pomena. Ob vsej širini Jadranskega morja in ob dejstvu, da je tudi na račun pretežno slovenske izgube cone A (Trst in Gorica) Hrvaška pridobila še obale in teritorij Istre, spor glede meje na morju ni razumljiv. To mejno vprašanje pa je zelo pomembno za Slovenijo. Njene morske obale in površine morja so omejene, pomembna pa je tudi mednarodno zagotovljena prosta pot – stik slovenskega morja z odprtim morjem. Ne toliko zaradi ribolova in nekaj tisoč kilogramov ulova cipljev v Piranskem zalivu, ampak zaradi ohranitve pomorskega in sredozemskega značaja slovenske države, kot ga je imel slovenski narod vedno v svoji zgodovini.
Razlogov za prijateljske odnose je več kot dovolj
Danes nimamo več potrebe po gojitvi »bratstva» s sosednjim narodom. Dovolj bo urejenost mejnih in drugih še vedno odprtih problemov, kar je pogoj za dobro sosedstvo. Da gre za pravično in iskreno hotenje, bo zagotovo spoznala tudi hrvaška politika. Že samo množičen prihod slovenskih državljanov na njene otoke in obale, ki dajejo vsakoletni pomemben prispevek gospodarstvu Hrvaške, ter prijazni odnosi med gosti in gostitelji zagotavljajo, da bodo v bližnji prihodnosti presežena vsa nesoglasja in odprta pot za nove razvojne možnosti.
Večstoletna zgodovina dobrih odnosov med slovenskim in hrvaškim narodom bo tudi v prihodnje temelj dobremu sosedstvu vključno z usklajenim in skupnim nastopanjem v EU. To so tudi želje velike večine nekdanjih slovenskih veleposlanikov, ki ob sedanjih vse bolj zaostrenih mednarodnih razmerah ne moremo sprejeti vzrokov, ki nas razdvajajo in omejujejo, v želji po boljših in vsestransko razvitih meddržavnih odnosih.
***
Prispevek je mnenje avtorja
***
Peter Toš je predsednik kluba slovenskih veleposlanikov.
Komentarji