Brez postopka ni niti (približka) resnice

Potrebujemo neodvisnega zagovornika otrokovih pravic.

Objavljeno
12. april 2016 00.42
NIzozemska.foto:Blaž Samec/DELO
Barbara Rajgelj
Barbara Rajgelj

O primeru dveh dečkov, ki so ju odvzeli starima staršema in namestili v rejništvo, vemo zelo malo. Ker postopki niso bili transparentno vodeni, ni odločb, v katerih bi bilo dejansko stanje opredeljeno na preverljiv način. V tej fazi se zato ni mogoče opredeljevati o primernosti starih staršev za rejniško vlogo, to tudi ni primarno v domeni prava, ampak je v domeni socialnega dela. Po javno dostopnih podatkih je mogoče reči, da so postopkovne kršitve Centra za socialno delo Velenje takšne, da zamegljujejo pogled na vsebino stvari. Spoštovanje pravnih postopkov ni kaprica, ampak nujnost za (vsaj približno) pravilno ugotavljanje resnice ter za zaščito pred arbitrarnostjo oblasti. Tako eno kot drugo ne služi (radovednosti) javnosti, ampak pravni varnosti strankam v postopku. Kolikor je mogoče razbrati iz medijev, sta v zadevi potekala dva postopka, eden o dovoljenju babice za izvajanje rejniške dejavnosti, drugi o namestitvi dečkov v novo rejniško družino. Pri tem prvi predhodi drugemu: če bi bilo babici izdano dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, bi odpadel razlog za namestitev otrok v novi rejniški družini.

Postopek o izdaji dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti

Pomembno je razumeti, kako poteka postopek izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Pogoje in postopek izdaje dovoljenja ureja zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (ZIRD), subsidiarno pa se uporablja zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kadar rejništvo za otroka želi izvajati otrokov sorodnik, ta vloži vlogo na center za socialno delo, ki izdela pisno in obrazloženo mnenje, ali je rejništvo v najboljšo otrokovo korist. Do te točke centri in ministrstvo ravnajo skladno z zakonom, od tu pa je njihova praksa nezakonita. V primeru pozitivnega mnenja namreč center pošlje mnenje ministrstvu, ki izda dovoljenje za rejništvo, v primeru negativnega mnenja pa center ne naredi ničesar: ne izda niti zavrnilne odločbe niti vloge ne pošlje v presojo ministrstvu. Centri te primere obravnavajo kot strokovno delo, ne pa kot upravno zadevo, v kateri gre za odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank. Mnenje o primernosti ali neprimernosti ni odločba, je samo podlaga za izdajo odločbe; tako v konkretni zadevi iz mnenja ni razvidno, ali se babičina vloga zavrne ali ugodi, v njem tudi ni pravnega pouka. Ker centri ne izdajo odločbe, s tem stranko oropajo možnosti vložiti pritožbo, kar krši temeljno človekovo pravico do pravnega sredstva. Če je stranka prava vešča, bo vedela, da v takem primeru lahko vloži pritožbo zaradi molka organa, a ljudje najpogosteje ne naredijo ničesar, saj domnevajo, da nimajo pravic. Še posebno če center za socialno delo, tako kot tokrat (tudi javno) trdi, da stranke nimajo nobenih pravnih sredstev.

Edina zakonita možnost, da Centru za socialno delo Velenje odločbe o zavrnitvi vloge za izvajanje rejniške dejavnosti babici ne bi bilo treba izdati, je primer, ko bi babica vlogo po seznanitvi z nenaklonjenim mnenjem umaknila. Če umika ni bilo ali je nanj kakorkoli vplival center z zavajanjem o pravicah ali pristojnih organih, gre za nezakonito izveden postopek, saj je bilo stranki onemogočeno, da bi o njenih pravicah odločil pristojen organ (bodisi ministrstvo bodisi center). Celo če bi se umik vloge zgodil na nezakonit način, bi center o tem moral izdati sklep o ustavitvi postopka, a tudi tega nikoli ni bilo.

V pravni državi oblast govori prek odločb, ne prek novinarskih konferenc

Argumenti se v pravni državi brez skrivalnic napišejo v odločbo, ki jo izda pristojni organ. Da se stranke sploh lahko pritožijo, morajo vedeti, kaj jim oblast očita. Nevzdržne so manipulacije s tem, da oblast ne sme razkriti osebnih podatkov vpletenih. Nasprotno: mora jih, a razkriti jih mora v odločbi, ne na novinarskih konferencah. Oblastno ravnanje, ki z ljudmi ne komunicira prek poglobljenih in obrazloženih odločb, sklicuje pa se na svojo etično dolžnost nerazkrivanja osebnih podatkov, krši pravico stranke vedeti. Obrazložene odločbe se vročijo strankam, in če jo stranke (same ali preko odvetnikov) razkrijejo javnosti, je to njihova pravica. Morda res obstajajo informacije, ki jih ne poznamo, a problem ni, da te informacije niso razkrite javnosti, ampak da niso razkrite niti strankam, v katerih pravice posegajo. Pri tem je treba upoštevati, da je socialno delo tisti del sistema, ki posega v najintimnejšo sfero ljudi, zato je najmanj, kar od njega lahko zahtevamo, to, da o postopkih odloča zakonito, transparentno in poglobljeno.

Z ignoranco in podcenjevanjem pomembnosti pravnih vidikov dela tako centri, ministrstvo kot tudi stroka škodujejo otrokom, saj potem ko stranke v postopke vključijo odvetnike, nezakonite odločitve, ki so sicer strokovno pravilne in otrokom v korist, padejo na višjih instancah, otroci pa končajo v negotovosti, razpeti med prejšnjim in novim okoljem.

Potrebujemo neodvisnega zagovornika otrokovih pravic

Na novinarski konferenci, na kateri je varuhinja človekovih pravic predstavila svoje stališče o zadevi, kršitev pravic starih staršev ni omenila niti z besedo. Šele na izrecna vprašanja novinarjev je njen namestnik dejal, da »bi o vlogi za rejništvo moralo biti odločeno in da zgolj seznanitev z mnenjem ne zadostuje«. Zdi se, da je varuhinja po seznanitvi z zadevo dobila vtis, da je za otroka primernejše okolje nova rejniška družina. Korist otrok je brez dvoma najpomembnejši vsebinski kriterij za presojo, a ta presoja se mora zgoditi v poštenem in zakonitem postopku. Ker v državi še vedno nimamo neodvisnega zagovornika otrokovih pravic, je v tem primeru varuhinja zavzela njegov položaj in se miže (zunaj postopkovnih pravil) postavila na stran (domnevne) koristi otrok. Pri tem je pozabila, da imajo pravice tudi odrasli. V primeru babice in dedka nikjer ni mogoče zaznati očitkov, ki bi zahtevali nujen in takojšen poseg v obstoječe stanje, zato je ihtava izvedba postopka še toliko manj sprejemljiva, kakršnokoli razumevanje zanjo pa odvečno. Da bi varuhinja lahko varovala pravice vseh ljudi, tako otrok kot odraslih na enakovreden način, je nujno, da dobimo neodvisnega zagovornika otrokovih pravic, ki bo varuhinjo razbremenil teže, ki si jo je tokrat naložila s preveč absolutnim razumevanjem načela najboljše koristi otroka. Otrokov zagovornik naj bo samostojen organ, varuhinja pa naj bo nosilka varovanja človekovih pravic vseh ljudi.

Ograjevanje od politično motiviranih in organiziranih protestov in obračunov

Ob vsem povedanem se distanciram od politično motiviranih in organiziranih protestov ter obračunov, ki stisko ljudi zlorabljajo za boj za oblast. Še več, opozarjam, da bi vsaj do določene mere takšne težave, kot smo jim priča v koroško-velenjskem primeru, vsaj delno odpravil družinski zakonik, ki je med drugim predvideval tudi, da bi o namestitvi otrok v rejništvo odločala sodišča. To bi zmanjšalo (pre)veliko vlogo in breme centrov za socialno delo pri vodenju pravnih postopkov in jim odprlo več časa in prostora za strokovno delo, hkrati pa bi v sodišča v odločanje vstopila že v zgodnejši fazi, kar bi bistveno povečalo pravno varnost in zaupanje v postopke na področju družinskih razmerij. Paradoksalno, v imenu koristi otrok je bil družinski zakonik leta 2012 zavrnjen na referendumu.

––––––
Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališča uredništva.


Dr. Barbara Rajgelj
Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani