Bruselj mora paziti, da ne povzroči več škode kot koristi

Tekmovanje med vzhodom in zahodom je izrazito tako v Evropski uniji kot njeni neposredni soseščini. Nedavne volitve v Romuniji, Gruziji in Moldaviji kažejo, da Rusija in njeni zavezniki ne varčujejo z denarjem, ko gre za vplivanje na volivce, poseganje v volilne procese in preusmerjanje zunanjepolitičnih orientacij.

V večini primerov so njihova prizadevanja neuspešna. EU je s podporo svojih institucij in voditeljev na te procese odgovorila odločno – okrepila je prozahodne akterje in se zoperstavila ruskim dezinformacijam.

Čeprav je bil odziv impresiven, so ga spremljale resne omejitve. Medtem ko sta Romunija in Moldavija izvolili proevropske voditelje, so se evropske ambicije Gruzije ustavile. Prav tako je še vedno nerešeno vprašanje, ali bodo nove vlade sposobne preseči notranje delitve ali pa se bodo prihodnje volitve spremenile v ostro tekmovanje med EU in Rusijo.

V preiskavi »snajperskih safarijev« na tapeti tudi Vučić

Reševanje teh izzivov včasih zahteva pristop »manj je več«. Predvsem v primeru Madžarske in Srbije se lahko preveč neposredna vpletenost EU izkaže za kontraproduktivno. Odkrita podpora demokratičnim gibanjem in proevropskim politikom lahko ustvari vtis, da gre za »zahodne marionete« – natanko takšno podobo, kot jo iliberalni voditelji poskušajo utrjevati, ko svoje nasprotnike označujejo za »tuje agente«. Diskretnejše delovanje, zunaj oči javnosti in bolj zadržan odziv v teh primerih lahko prinesejo več.

Od začetka prejšnjega desetletja sta madžarski premier Viktor Orbán in srbski predsednik Aleksandar Vučić postopno ugrabila svoji državi (angl. state capture). Madžarska, nekoč postsocialistična zgodba o uspehu, je zdaj med najrevnejšimi članicami EU. Srbija, obremenjena z dediščino oboroženih spopadov in težavne tranzicije, je med državami kandidatkami z najslabšo oceno demokratičnega delovanja. Pri obeh državah sta prisotni nagnjenost k proruskim in protievropskim stališčem ter izmuzljiva retorika o »varovanju suverenosti za vsako ceno«.

Kljub temu se oba režima spopadata z najresnejšim notranjim izzivom do zdaj – pojavom močnih in verodostojnih nasprotnikov ter gibanj. Vzroki za nezadovoljstvo so si podobni: gospodarska stagnacija, visoka inflacija in razširjena korupcija.

Katalizatorji so bili škandali: na Madžarskem je predsedniška pomilostitev v primeru pedofilije sprožila ustanovitev nove stranke, ki jo vodi Péter Magyar, nekdanji član notranjega kroga Viktorja Orbána; v Srbiji pa je zrušitev nadstreška v Novem Sadu zanetila množične protirežimske proteste. Prvič po skoraj desetletju se oba režima spopadata z resnimi, potencialno prelomnimi izzivi.

Vladavini prava bi pristrigli peruti

Mednarodni akterji pozorno spremljajo dogajanje. Rusija, seveda, ne ostaja zgolj pri opazovanju, ampak aktivno financira politične stranke in vplivneže v obeh državah ter prek državnih medijev in Srbske pravoslavne cerkve širi dezinformacije o Orbánovih in Vučićevih nasprotnikih.

Zanimivo je, da so institucije pod nadzorom Kremlja objavile skoraj identične analize političnega dogajanja v Budimpešti in Beogradu, v katerih EU obtožujejo, da poskuša zrušiti vladajoče režime in vzpostaviti »marionetne vlade«, lojalne »liberalnim evropskim elitam«. Neodvisne medije, srbske protestnike in Pétra Magyara prikazujejo kot orodja v zaroti za sprožitev »barvnih revolucij« po evropskem sosedstvu, podobnih majdanski.

Te obtožbe so del preizkušenega ruskega priročnika za dezinformacije. Običajno bi imele omejen vpliv, toda na Madžarskem in v Srbiji jih provladni mediji reproducirajo kot dogmo. Čeprav je težko izmeriti, kako učinkovito ruske dezinformacije prodirajo v družbo, se njihovi učinki vsekakor čutijo. V močno polarizirani madžarski družbi proruskih pripovedi, ki jih širi Orbán, dodatno utrjujejo stališča njegovega volilnega telesa.

Primer Srbije je bolj zapleten. Globoke zgodovinske in kulturne vezi ustvarjajo rodovitna tla za vpliv Kremlja, kar je pogosto koristno za Vučića. A protesti, ki jih vodijo študenti, združujejo Srbe prek političnih in ideoloških ločnic – celo tiste, ki so tradicionalno naklonjeni Rusiji. Za zdaj ima Moskva malo manevrskega prostora, da bi razočarane državljane spet zvabila v Vučićev tabor.

EU se mora še naprej odločno zoperstavljati ruskemu vmešavanju, toda prav primera Madžarske in Srbije ta angažma lahko postavita na preizkušnjo.

Na Madžarskem, kjer je Orbán sovražnost do Bruslja povzdignil v osrednji motiv svoje kampanje, bi vsaka opazna podpora EU njegovim nasprotnikom neposredno lahko koristila madžarskemu premieru. Njegov propagandni aparat že zdaj označuje Petra Magyara za »hlapca« voditeljev EU; javna podpora Bruslja bi ta vtis le utrdila.

V Srbiji protestniki ne izbirajo med Rusijo in EU, ampak se bojujejo proti korupciji in avtoritarnosti. Pretirano odločno posredovanje EU bi zgolj utrdilo Vučićevo pripoved, da so protestniki »tuji agenti«, ki jih podpira Bruselj. Moč tega gibanja izvira iz njegove široke, presečne privlačnosti – če bi ga označili za »proevropskega«, bi to lahko odvrnilo del podpornikov.

EU je do zdaj ravnala previdno – in prav je tako. A z bližajočimi se madžarskimi volitvami in vse nasilnejšim odzivom srbskih oblasti na proteste mora biti pozorna, da s preveliko vnemo ne bi povzročila več škode kot koristi.

***

Ferenc Németh je strokovnjak za Zahodni Balkan iz Budimpešte in doktorski kandidat na Univerzi Corvinus. Péter Krekó je direktor inštituta Political Capital v Budimpešti ter štipendist programa Policy Leader Fellow na Evropskem univerzitetnem inštitutu. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.