Čas za molk in razmislek

Ustavite čas,
izklopite telefon.
Vrzite psu kost,
da bo utihnil tudi on.
Ne zven klavirja,
naj se čuje bobnov glas.
Prinesite krsto,
naj žalujoči pridejo v vas.

W. H. Auden
Odlomek iz pesmi Pogrebni blues

Ko mediji opravijo svoje, ko v javnost spustijo svoje sporočilo, ni več nikogar, ki bi jo lahko prepričal, da morda ni tako; nikogar, ki bi lahko ustavil obsojanje, razsojanje in presojanje tistih, ki se jih zadeva tiče, in tistih, ki se jih ne. Včasih se je medijska vsebina nabirala in shranjevala le v arhivih. Zdaj vsaka beseda ostane zapisana na računalniških strežnikih. Tudi taka, ki tja nikoli ne bi smela priti.

V zadnjih dveh letih sta po svetu odmevala dva samomora, povezana z mediji oziroma družabnimi omrežji. In odmevali so primeri najstnikov, ki so naredili samomor zaradi spletnega nadlegovanja.

Jacintho Saldanha sta poklicala radijska voditelja in se ji predstavila kot člana kraljeve družine ter jo vprašala o počutju noseče vojvodinje Cambriške. Nič hudega sluteč jima je vse povedala. Ko se je izkazalo, da je šlo za medijsko potegavščino, je naredila samomor. Brendo Leyland so našli mrtvo v hotelski sobi, ko je novinar Sky News razkril, da je bila ona tista oseba, ki je pod vzdevkom @Sweepyface na tviterju objavljala žaljive komentarje, uperjene proti staršem deklice Madeleine McCann.

Nepremišljena ravnanja imajo lahko velike posledice. Redki se znajo z njimi spopasti. Pred ploho žaljivk, s katero jo na družabnih omrežjih redno zasipajo nasprotniki njenih razmišljanj, se, denimo, zna braniti profesorica univerze Cambridge Mary Beard. A ona je le ena. In njeno ravnanje je tako izjemno, da so o njem poročali svetovni mediji. Mladeniču, ki je na tviterju napisal, da je umazana stara kurba in dodal še vulgaren komentar o njeni vagini, je pozneje namreč napisala priporočilo za službo. »Nisem želela, da bi ga ta nepremišljeni tvit stal prihodnosti,« je pojasnila svoje dejanje.

Da virtualno ravnanje lahko pušča posledice v realnem svetu, vemo vse od leta 2006, ko je v ZDA štirinajstletna Megan Taylor Meier naredila samomor, potem ko jo bila dolgo žrtev trpinčenja na družabnem omrežju. Izkazalo se je, da je zlobne objave med drugim pisala mati njene prijateljice, Lori Drew. Zaradi pomanjkanja dokazov je bila kasneje oproščena obtožb, da je zakrivila smrt najstnice. A primer je v ZDA spodbudil obsežno razpravo o spletnem nadlegovanju in trpinčenju, »Meganin zakon« pa je prepovedal žaljive načine komunikacije na vseh ravneh v zvezni državi Missouri in tako dopolnil veljavno zakonodajo. Meganina mati je potem ustanovila fundacijo, ki ozavešča o posledicah tovrstnega ravnanja. Statistične podatke o povezanosti med virtualnim trpinčenjem in samomori po svetu pa spremljajo na spletnem portalu NoBullying.com, kjer opozarjajo, da je pri žrtvah takega ravnanja povprečno za sedem do devet odstotkov večje tveganje, da bodo storile samomor.

V vrtincu tehnologij

Otroci in mladostniki so tudi pri nas posvojili internet; veliko bolj, kot si odrasli to lahko predstavljamo. Še pred kratkim smo se lahko tolažili, da se nepredstavljive stvari dogajajo samo v tujini. Zdaj so nekatere različice zlorab pljusknile tudi k nam. Že nekaj klikov nas lahko odpelje v svet objav, za katere si najbrž nismo predstavljali, da so del vsakdanjika najstnikov.

Mladi sicer poznajo pravila za varno uporabo interneta, a očitno ne razumejo, zakaj so nujna. Kot bi se nekdo z njimi pogovarjal o njih, ne da bi jim znal ustrezno pojasniti, zakaj so potrebna. S spletom pa je tako, da so posnetki, če njihovega prikazovanja ne znamo omejiti, na ogled vsem, je že pred časom opozorila Ajda Petek iz Centra za varnejši internet Safe.si, kjer si prizadevajo, da bi šolarje, učitelje in tudi starše ozavestili o spletnih pasteh tudi s knjižico napotkov, ki naj bi bila v pomoč v vrtincu novih tehnologij.

Koliko se starši sploh ukvarjajo s tem, kar se dogaja na internetu? Velikokrat povedo, da ne uporabljajo družabnih omrežij. Še več: nekateri so na to posebej ponosni. Trdijo, denimo, da v njihovi družini Facebooka nihče ne uporablja. Pri tem ne razmišljajo, da otroci do tega omrežja praviloma dostopajo prek mobilnih naprav, česar ne morejo niti videti niti nadzorovati. V Safe.si zato svetujejo, naj se pozanimajo, kaj počnejo otroci na internetu, in se z njimi pogovarijo o morebitnih pasteh. Vedeti morajo, kaj otroci počnejo v svojem virtualnem življenju, podobno kot to velja v resničnem. In naučiti jih morajo, da tudi na spletu veljajo pravila lepega vedenja.

Prav vsak bi moral vedeti, da na internetu ne kaže natipkati ali objaviti nečesa, česar ne bi razglasil tudi v živo.

Številna neprimerna ravnanja se začenjajo na spletu in nadaljujejo v realnem življenju ter nasprotno. Žrtve takega vedenja postajajo vse bolj nemočne, storilci pa svoje ravnanje navadno pojasnjujejo zgolj kot zabavo, čeprav gre za nedopustno nasilje. Na spletu zapisane in objavljene besede tam ostajajo za vedno. Izkušnje kažejo, da se otroci, tudi tisti starejši, najprej sploh ne zavedajo, kam lahko pripelje celo objava nedolžnega posnetka z zabave.

Interes ali radovednost

Odgovornost novinarjev, ki imajo ponavadi zelo malo časa, da se poglobijo v zgodbo, je zato zelo velika tudi v primerih, ko gre za poročanje o zadevah, ki so na videz v interesu javnosti. Bi bilo morda bolje, če bi za razpravo o pomembnem družbenem vprašanju, denimo o posegu v zasebnost na internetu, kot izhodišče uporabili strokovni posvet? V praksi se velikokrat dogaja, da so taki posveti spregledani, ker ne veljajo kot dovolj privlačni za bralce. In da taiste strokovnjake novinarji pokličemo, ko naj bi isto znanje objavili ob bolj zanimivem dogodku. Nezmožnost ustrezne presoje, katera odločitev je v takih primerih prava, je posledica pogojev in načina dela v medijih, pritiskov in tudi pomanjkljive usposobljenosti za novinarsko ali uredniško delo.

Kako mediji posredujemo novice? Koliko so te preverjene? Koliko škode lahko povzročijo celo tiste, ki so preverjene? To so vprašanja, na katera je načelno lahko odgovoriti, v posameznem primeru pa zelo težko oceniti, kje je tista meja, ko stvari postanejo nedopustne. Novinarji lahko nehote pomagamo diskreditirati posameznika. Že z objavo fotografije na naslovnici se njeno sporočilo zažre v nas. V takih razmerah je tako rekoč nemogoče vzpostaviti objektivno, hladno distanco. In tu smo potem pri odgovornosti celotne družbe. Vsakdo zase lahko presodi, kaj bo prebral, pogledal in kupil. Novinarji pa se moramo vsakič znova vprašati, kdaj naše delo upravičuje interes javnosti in kdaj z njim tešimo zgolj njeno radovednost. Na prste ene roke bi lahko prešteli primere, ko so mediji na koncu priznali, da so stvari drugačne, kot so jih prikazovali. Kolikokrat smo to zmožni priznati sami zase – kot bralci, gledalci, razpravljavci?

Ustavimo čas, izklopimo telefon. Čas je za razmislek in čas je za molk. Ne za molk, ki bi preprečil nujno potrebno (samo)refleksijo, ampak za molk, ki jo bo omogočil.