Če ne bomo brali v slovenščini, v njej tudi ne bomo razmišljali

Ko bo izginila profesionalna infrastruktura slovenskega založništva, bo dokončno izginila tudi panoga.

Objavljeno
19. maj 2019 06.00
Posodobljeno
19. maj 2019 06.00
Zadnja gospodarska kriza je obseg panoge sklestila na polovico, knjižno založništvo je zdaj vredno le še okoli 60 milijonov letnega prometa, z učbeniki vred. FOTO: Blaž Samec/Delo
Renata Zamida
Renata Zamida
Z izdajanjem knjig pri nas nikoli ni bilo mogoče obogateti, sedanje stanje pa jasno kaže, da se z založništvom ne da niti preživeti. Z izgubo bralcev in kupcev knjig se spopadajo tudi številni (evropski) trgi, pač živimo v času, ko je konkurenca prostočasnih dejavnosti do knjige neizprosna, prostega časa pa kronično primanjkuje. A nekako se zdi, da je Slovenija v primerjavi s sosednjimi trgi v posebno trdovratnem krču. Kriza, ki je udarila leta 2008 in od katere se založništvo nikoli ni opomoglo, je imela za knjižno verigo težko popravljive posledice.

Na Madžarskem je založništvo v porastu. DDV na knjigo znaša pet odstotkov. Enako so knjige obdavčene na Hrvaškem. Odstotno točko manj v Italiji. Edina sosednja država z višjo stopnjo davka na knjige od naše je Avstrija, kjer je davek pol odstotne točke višji kot pri nas, torej desetodstoten, a nemško govoreči trg je več kot stomilijonski. Avstrija je bila tudi prva, ki je implementirala nižji davek na vse elektronske publikacije, skladno z decembra 2018 sprejeto evropsko direktivo. To je storila že januarja letos. Pri nas o tej možnosti še razpravljamo, prav tako tudi o možnosti uvedbe super nizke, petodstotne stopnje za vse tiskane in elektronske knjige, časopise in revije. ​Prejšnji teden je o tem razpravljal odbor za kulturo v državnem zboru. Zainteresirana in strokovna javnost je tako znižanje zagovarjala kot nujen in takojšnji ukrep, ki pa sam še ne bo mogel pogasiti požara.

Zakaj zdaj govorimo o gašenju požara, o alarmantnem, predinfarktnem ali pa raje kar paliativnem stanju slovenskega založništva? Zadnja gospodarska kriza je obseg panoge sklestila na polovico, knjižno založništvo je zdaj vredno le še okoli 60 milijonov letnega prometa, z učbeniki vred. Tudi statistika za leto 2018 ne kaže, da bi se krivulja začela obračati navzgor. O založništvu kot o gospodarski panogi torej lahko govorimo le še pogojno, davek od prodanih knjig pri nas pa ne more znašati več kot pet milijonov evrov (za razliko od DDV, ki ga založniki plačajo za tisk teh knjig, ta je namreč 22-odstoten, in ne kot v Italiji, kjer je znižan v celotnem procesu nastajanja knjige!). Gre za znesek, ki je v proračunu države zanemarljiv.

Poglejmo, koliko prihranka bi znižanje s sedanjih 9,5 odstotka na pet odstotkov prineslo založniku, ker nekatere najbolj žuli to, kdo konkretno bi od znižanja DDV profitiral, kot je bilo slišati tudi na omenjeni seji odbora za kulturo. Srednje velika založba, ki izda, recimo, od 30 do 50 knjig na leto (število takih se je v zadnjih desetih letih za polovico zmanjšalo kot tudi število tistih, ki izdajo več kot sto knjig na leto!) in ji uspe te knjige kolikor toliko solidno prodati, bi s tem prihranila okoli 15.000 (petnajst tisoč) evrov, torej komaj za eno minimalno plačo. Ali za tisk dveh malo debelejših knjig v povprečni slovenski nakladi (500 izvodov). Ali za dva do tri povprečne avtorske honorarje za 250-stranski izvirni roman. Manjša založba, ki izda, recimo, do 20 knjig na leto (in majhnih je pri nas največ), bi prihranila okoli 5000 evrov; morda bi to prelila v nižje cene svojih knjig in morda bi s tem celo spodbudili prodajo. Vsekakor pa to znižanje, čeprav bi šlo za pomembno simbolno dejanje na ravni (kulturne) politike, ne bo nikogar rešilo. Tudi založbe Modrijan ne, ki je po 20 letih vidnega soustvarjanja kakovostne knjižne ponudbe pri nas v likvidaciji. In ki je v najboljših časih zaposlovala 30 ljudi. Večina jih bo panogo verjetno zapustila; tudi to je pereča težava, s katero se področje spopada ob propadanju založb in knjigarn – izguba profesionalnega znanja, desetletja izkušenj. To so ljudje, ki se v panogo verjetno nikoli več ne bodo vrnili, sedanje zasedbe založb pa se vse bolj krčijo na garažno velikost z enim zaposlenim (ali pa še to ne), ki je hkrati urednik, prevajalec, lektor, korektor, oblikovalec, ki prelomi besedilo in dizajnira naslovnico, distributer, kurir, računovodja, prodajalec in promotor (za to zadnje mu že kronično primanjkuje sape). Ko bo izginila profesionalna infrastruktura, bo dokončno izginila tudi panoga. Nič bolje ni s knjigarnami – te iz manjših krajev izginjajo; vsa Koroška ima natanko dve knjigarni, eno v Slovenj Gradcu in eno v Ravnah, številni kraji v Sloveniji knjigarne sploh nimajo več … Prepričana sem, da je izguba kupcev knjig tudi posledica izginjanja knjig iz fizičnih prostorov okoli nas, saj veste, daleč od oči, daleč od srca.

image
Ker knjige ne padajo z neba, ampak jih mora najprej nekdo napisati, na začetku knjižne verige je torej avtor, potem sledijo vsa že zgoraj našteta strokovna znanja, je treba poudariti, da gre pri teh poklicih večinoma za prekarce, v najboljšem primeru s statusom samozaposlenih v kulturi. FOTO:Tadej Regent/Delo


Ker knjige ne padajo z neba, ampak jih mora najprej nekdo napisati, na začetku knjižne verige je torej avtor, potem sledijo vsa že zgoraj našteta strokovna znanja, je treba poudariti, da gre pri teh poklicih večinoma za prekarce, v najboljšem primeru s statusom samozaposlenih v kulturi. Avtorski honorarji vseskozi padajo, najnižja tarifa, ki jo za izvirna dela (in prevode) predpisuje javna agencija za knjigo, stagnira že sedem let, poleg tega je zavezujoča le za knjige, ki so subvencionirane (teh pa je na leto okoli 250 ali šest odstotkov celoletne knjižne produkcije). Ko založnik sklene dogovore z vsemi sodelavci v verigi od avtorja naprej in jih prej ali slej tudi poplača ter knjiga končno doseže prodajne police, jo tam čaka bralec oziroma kupec. Če je knjiga na prodaj v knjigarni (navadno prek distributerja) bo založnik na prvi prihodek od prodaje knjige čakal povprečno tri mesece – 90 dni je namreč običajni plačilni rok v knjigotrški mreži, rabat pa celo do 50-odstoten (tiskar seveda ne bo čakal na plačilo svoje storitve – bo pa čakal lektor, oblikovalec, prevajalec …). Bolje bo kazalo s prihodki, če bodo knjigo v večjem številu izvodov odkupile splošne knjižnice; ta odkup je tradicionalno stalnica v založniški kalkulaciji okoli naklade, cene in stroškov knjige. A tudi te kupujejo manj, kot so pred desetimi leti – lani so kupile skoraj 140.000 izvodov knjig manj kot leta 2009, državna sredstva za knjižnični odkup so se v desetih letih za skoraj polovico znižala (z dobrih treh milijonov evrov leta 2009 na 1,77 milijona leta 2018).

Slavni krizni zakon leta 2012 torej ni prinesel le ponovnega zvišanja DDV (za knjigo že tretjič v samostojni državi), drastično nižanje proračuna za kulturo je povzročilo tudi nižanje sredstev za knjižnični odkup in predvsem je za tretjino oklestil proračun agencije za knjigo, pri kateri so neposredne podpore za knjižno verigo padle s pet milijonov leta 2010 na 3,7 milijona po letu 2013, celotni proračun agencije pa s sedem na pet milijonov evrov. Res je rebalans proračuna za leto 2019 prinesel nekaj več sredstev za knjižnice, pa okoli 100.000 evrov več sredstev za JAK, a če si to predstavljamo kot ustrezno postopno višanje sredstev na raven pred letom 2012, imamo velik problem.

Število izdanih naslovov v slovenščini na letni ravni že pada, kmalu se ne bomo več mogli hvaliti s tem, da smo v svetovnem vrhu po številu izdanih knjig na milijon prebivalcev. Na tako majhnem trgu, pri jeziku s tako omejenim številom govorcev, je še pomembneje, da država zagotovi ustrezne pogoje, da bomo knjige in časopise še naprej ustvarjali in brali v slovenščini, to namreč ni samoumevno. Je pa za razvoj naše družbe, ne le za njen obstoj, ključno. Če ne bomo brali v slovenščini, tudi razmišljali ne bomo v slovenščini (kar se pri mladih celo že dogaja!), glede na globalne raziskave pa bomo tudi slabše računali, dosegali slabše športne dosežke, slabše pomnili in prej umirali. Ali drugače: več ko bomo brali, več bomo kupovali knjige, več bo pobranega davka, višji bo BDP, višja bo stopnja inovativnosti, večja bo naša konkurenčnost, bolj bomo pripravljeni na industrijo 4.0. Ustrezno okolje za to pa pri nas, v Sloveniji, lahko vzpostavimo le s kombinacijo usklajenih ukrepov, ki vključujejo tako davčne olajšave kot neposredne finančne spodbude celotni knjižni verigi in promocijske ukrepe na nacionalni ravni. Ali se za slovensko knjigo lahko potrudimo vsaj toliko, kot se za slovensko meso ali mleko?

***
Renata Zamida, direktorica Javne agencije za knjigo RS