Četrta dimenzija v znanosti

Čas. Ali, bolje rečeno, njegovo pomanjkanje ... vse predobro znano mnogim med nami, tudi tistim, ki se ukvarjamo z znanostjo. Zakaj sem poleg vseh obveznosti, ob katerih komaj lovim konec s krajem, sprejela še vabilo k pisanju kolumne? Morda zaradi želje, da bi bila prepoznavnejša? Da mi bodo »prijatelji« nevoščljivi? Morda zaradi kompleksa, da sem pogosto preslišana? Ali pa bom s pisanjem o izkušnjah znanstvenikov pomagala pri reševanju problemov, s katerimi se soočamo v naši družbi? Morda želim znanost približati širši javnosti in zmanjšati nezaupanje do nje, ki se širi zadnje čase? Čisto zares nimam časa, da bi brskala po svoji notranjosti in iskala pravi vzrok. Karkoli je že, povsem jasno je, da mi pisanje kolumne ne bo pomagalo pri moji znanstveni karieri.

Prejšnji teden sem imela na znanstveni konferenci v tujini priložnost za pogovor ob kavi s tremi izjemno uspešnimi znanstveniki, dobitniki projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Prihajajo iz različnih držav (Velika Britanija, Portugalska, Francija), ženska in dva moška, ona zaposlena na raziskovalnem inštitutu, moška na univerzah, po vrsti raziskav pa eksperimentalna astrofizičarka, teoretični fizik in matematik. Lep presek znanstvenikov, ki se ukvarjajo s trenutno zelo vročo temo gravitacijskih valov. Vsi z enakim problemom: pomanjkanjem časa za raziskave, saj ga večino porabijo za pisanje elektronskih sporočil, raznoraznih poročil, priporočilnih pisem, iskanje in znanstveno vodenje svojih mlajših sodelavcev, za sestanke s sodelavci »v hiši« ali na drugem koncu sveta prek medmrežja ter seveda za prijave na raznorazne razpise za dodeljevanje finančnih sredstev za raziskave. Da za tista na univerzah niti ne omenjam pedagoških obveznosti.

Do neke mere je to naravni razvoj karierne poti. Kot študent, pozneje podoktorski raziskovalec se učiš, kako se znanost »dela«. Temu naj bi sledilo daljše obdobje največje znanstvene aktivnosti, v katerem deluješ kot izkušen raziskovalec, gradiš svojo raziskovalno skupino in prenašaš znanje na podmladek. To obdobje naj bi se končalo takrat, ko te čas povozi (in vsakemu od nas se to slej ko prej pripeti), ko te raziskovalne ideje in sposobnosti začnejo počasi zapuščati in se lahko v celoti posvetiš prenašanju znanja na mlajše generacije. Današnja časovna realnost je drugačna: že nekaj let po doktoratu se marsikdo nenadoma zave, da pravzaprav znanosti ne dela več, da je bilo to le kratko obdobje in da se le še trudi urejati birokracijo in pridobivati denar za zagotavljanje obstoja sebi ter omogočanja mlajšim, da se učijo, kako se znanost dela. Krog je sklenjen, krog življenja pač, a precej hitrejši kot nekoč.

V veliki meri sta divjanje in raztrganost znanstvenikov med številne neznanstvene obveznosti posledica spreminjanja sveta, ki zahteva vedno več rezultatov čim hitreje – k temu nas sili kratkoročni način financiranja ter ocenjevanje predlogov in rezultatov projektov glede na število znanstvenih objav in citatov. K temu nas sili tudi konkurenca na mednarodnem nivoju: večina slovenskih raziskovalcev, vsaj najuspešnejših, namreč ne deluje v pogojih domače, pač pa mednarodne, globalne znanstvenoraziskovalne konkurence. In v njej je, po mednarodnih merilih, odlična. A tudi v tujini se soočajo s problemom kratkotrajnega financiranja raziskav. Zelo redki so dolgotrajni projekti, katerih izide je vnaprej nemogoče napovedati (kar je, mimogrede, ena od temeljnih lastnosti tako imenovanih osnovnih raziskav). Primer takšnega je ameriški observatorij gravitacijskih valov LIGO. Izjemen ne le po težavnosti naloge, ki se je je lotil, pač pa tudi po dolgoročni in izdatni finančni podpori, ki je je bil deležen. Izjemni pa so seveda tudi rezultati, ki jih je prinesel: prva neposredna detekcija gravitacijskih valov potrjuje napoved Einsteinove splošne teorije relativnosti, ene od temeljnih fizikalnih teorij. O pomenu tega dosežka priča tudi Nobelova nagrada za fiziko 2017, ki so jo vodje projekta prejeli zgolj dve leti po prvem zaznanem zlitju dveh črnih lukenj.

Če se vrtiljak znanosti vrti tako hitro, da tudi najuspešnejšim raziskovalcem zmanjkuje časa za raziskave, kaj potem počnemo vsi skupaj? Ali je smiselno, da znanstveniki namesto za raziskave in ustvarjanje novega znanja, ki bo – četudi morda vnaprej nenapovedljivo in ne z vsakim korakom – pripeljalo do napredka, porabijo večino svojega časa za učenje mlajših in menedžersko delo? Uspešen znanstvenik je danes pravzaprav dober znanstveni menedžer svoje skupine: priskrbi ji finančna sredstva, omogoča njeno širitev in rast s tem, da najame sposobne (mlade) sodelavce, ki ima(jo) nos za uspešne znanstvene »produkte«, ki jih nato uspešno plasira(jo) na tržišče in promovira(jo) v člankih in na konferencah. Sliši se res kot sodobna zgodba o uspehu. A veliko bolje bi bilo, če bi znanstvenikom omogočili, da svoj čas posvetijo delu, ki ga obvladajo, in pri katerem lahko svoje potenciale najbolje izkoristijo.

Del omenjene konference je bilo tudi poljudno predavanje o črnih luknjah in gravitacijskih valovih za širšo javnost, ki so mu sledila vprašanja publike. In kot je v takih primerih skoraj neizbežno, vprašanje o potovanju skozi čas in ali bomo kdaj iznašli časovni stroj? Hudomušen kolega je odgovoril, da ga pravzaprav že imamo: vsako sekundo nas prestavi za točno eno sekundo naprej po časovni osi. Celo tako dober je, da se nikoli ne ustavi ali kakorkoli pokvari ... niti toliko, da bi tekel malenkost počasneje.

Andreja Gomboc,

dr. fizike, profesorica za astronomijo, 
Univerza v Novi Gorici, 
 urednica Portala v vesolje