Da lepa naselja ne bi postala grda

Prostorska in gradbena zakonodaja na primeru soseske Koseze in kulturne dediščine.

Objavljeno
18. julij 2017 19.42
Viktor Pust
Viktor Pust
Na nivoju načrtovanja in graditve je aktualna usmeritev v trajnostni razvoj in kakovostno prenovo naselij. O tem se organizirajo simpoziji in okrogle mize, ki obravnavajo obsežno problematiko degradiranih naselij.

Po dolgotrajnih prizadevanjih arhitektov tudi nova zakonodaja, ki je v državnem zboru, upošteva potrebo po kakovostni arhitekturni podobi naselij in navaja osnovna izhodišča pri načrtovanju. Gradbeni zakon pa navaja slabo vzdrževanje objektov – kot vzrok za slabo podobo naselij.

Dvakrat več stanovanj kot na začetku

Premalo ali nič pa se ne govori o bistvenih vzrokih za degradacijo številnih naselij, ki so bila sprva kakovostna – pa so se, zaradi stihijskega razvoja ali neučinkovitosti urbanističnih odlokov spremenila v degradirana naselja.

Tu ne gre samo za problem slabega vzdrževanja objektov – gre za problem nestrokovnih posegov na objektih in za stihijski razvoj pleskanja fasad, kar bistveno uničuje izgled naselij.

Lahko bi naštel vrsto svojih naselij na širšem območju Ljubljane s podobnimi problemi.

Gre za problem zakonodaje in učinkovitosti urbanističnih odlokov, ki bi morali varovati kakovostni razvoj naselij. Gre za odgovornost države, da uzakoni sistemske rešitve, da bo zagotovljena ustrezna vloga arhitekturne stroke na vseh nivojih z namenom, da se preprečuje degradacija naselij, ki jih pogosto ni mogoče več sanirati.

Navajam primer uničevanja kakovosti naselja, ki presega okvir samega vzdrževanja objektov. Kot avtor soseske terasastih objektov v Kosezah v Ljubljani, ki je obravnavana kot kulturna dediščina in je zaradi stihijskega razvoja predvidena za kakovostno prenovo, se soočam z razmerami, ki to praktično onemogočajo. Zato se mi zdi pomembno opozoriti na ta problem.

Uvodoma nekaj osnovnih podatkov: naselje je bilo zasnovano v letu 1968 in je med načrtovanjem doživelo nekaj razvojnih faz v smeri povečevanja števila stanovanj (od natečajne rešitve okoli 850 do današnjih približno 1600 stanovanj).

Naselje predstavlja eno prvih rešitev terasastih objektov v Evropi, ki omogoča večjo povezanost stanovanj z zelenjem itd. Žal se je kakovost naselja – zaradi specifičnih razmer v Sloveniji – bistveno poslabšala.

Arhitekt kot posebna kaprica

Če je bila ob izgradnji naselja in še nekaj let po letu 2000 v veljavi zakonodaja, ki je omogočala projektantu vsaj omejeno vlogo nadzora pri naknadnih posegih na objektih, je zakonodaja v zadnjem desetletju to možnost popolnoma odpravila. Prišlo je do stihijskega povečevanja stanovanj v etažah in pritličjih brez strokovnega nadzora.

Uveljavila se je nenadzorovana energetska obnova objektov in s tem pogosto tudi praksa izbora fasadnih barv brez potrebne vloge arhitekta; izvajalci fasadnih oblog v težnji za pridobitev posla sami ponujajo vizualizacijo fasad z barvami po željah stanovalcev. Posledice se odražajo v popolni stihiji v naselju z barvami, ki se med seboj ne skladajo ali ne ustrezajo določeni lokaciji.

Kljub večletnemu zavzemanju na MOL, da se v prostorskem aktu ponovno uvede določilo o potrebni vlogi arhitekta, je bilo ugotovljeno, da zakon tega ne omogoča, da je to možno le v primeru, če gre za objekte, ki imajo status kulturne dediščine – kot npr. naselje v Murglah.

Ko pa je v začetku leta 2016 tudi soseska Koseze dobila status kulturne dediščine, ki se varuje po zakonu, sem pričakoval, da mi bo v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) uspelo uveljaviti sanacijski program za prenovo naselja, ki bi obsegal:

– analizo stihijskih posegov, možnosti sanacije ter okvirni prikaz rešitev in

– izhodišča za omejitev različnih in neskladnih barv v naselju.

Toda ZVKDS, ki zastopa javni interes na tem področju, nima sredstev za sanacijski program.

Pri tem je treba upoštevati, da v tem primeru ne gre za klasično sanacijo spomeniško zaščitenih objektov, temveč za »kreativno« varovanje, ki v okviru prvotne zasnove lahko omogoča določena prilagajanja glede na potrebe stanovalcev; to pa je predvsem naloga avtorja oz. arhitekta. ZVKDS sprejema vloge za različne posege v naselju in jih nato po presoji posreduje v reševanje avtorju. Delo arhitekta pa je strošek naročnika oz. stanovalcev.

Stanovalci bi stroške naprtili državi

Ko sem lani predlagal MOL izdelavo okvirnega sanacijskega programa v obliki informativne publikacije, ki bi služila tudi za ozaveščanje stanovalcev in bi jo prejeli vsi lastniki stanovanj, je MOL predlog načeloma podprl. Pozval je upravnike objektov, da financirajo sanacijski program iz investicijskih oz. namenskih sredstev za vzdrževanje objektov. Dogovorjeno je bilo, da se bo o tem odločalo v okviru Četrtne skupnosti Šiška.

Toda predstavniki stanovalcev, ki so sicer pohvalili zasnovo obstoječega naselja z zelenjem in kakovost bivalnega okolja, na splošno niso bili pripravljeni na stroške zaradi novega varstvenega režima. Bila so mnenja, da če želi država kaj več od obstoječe prakse izvajanja prenove, naj tudi zagotovi potrebna sredstva.

Ko je letos spomladi ZVKDS prejel vlogo upravnika osrednjega objekta ob vhodu v naselje za prenovo fasade in za kulturno varstvene pogoje – s predlogom za potrditev barvnih rešitev, ki jih je že izdelal ponudnik fasadnih materialov –, sem podal stališče, da predlagana rešitev ni ustrezna, ker še povečuje število neskladnih barv v naselju. Predvsem pa predlog ne rešuje problema fasadnih barv v okviru širšega niza objektov kot celote, ki oblikuje osrednji trg naselja.

Toda stališče predstavnikov objekta je bilo, da niso pripravljeni plačevati stroške, ki se nanašajo tudi na druge objekte.

Ker pa naselje, ki obsega 34 objektov in različne upravnike, nima svoje lokalne uprave ali koordinacijskega telesa, ki bi usklajevalo skupne interese na tem področju, praktično ni možnosti za kakovostno prenovo.

Zato mislim, da bi v navedenih razmerah moral ZVKDS zastaviti kulturno-varstvene pogoje za posamezne objekte tako, da bi pogojeval sočasno reševanje tudi okoliških objektov, saj gre za oblikovno nedeljivo celoto.

Vse to pa so problemi, ki bi morali biti rešeni v zakonu.

Kako je to urejeno v razvitejših državah

Vsako naselje ima svojo lokalno upravo, ki usklajuje skupne interese stanovalcev v naselju.

Lastniki stanovanj so ob vselitvi seznanjeni z navodili o načinu življenja v naselju.

V primeru naknadnih posegov na objektih, ki vplivajo na izgled naselja, je obvezno sodelovanje z arhitektom, kar je v skupnem interesu tako iz aspekta kakovostnega izgleda naselja kot tudi iz aspekta ohranjanje tržne vrednost stanovanj.

Znani so primeri, ko pravila določajo, da če večina lastnikov sprejme odločitev za določena dela na objektih, bodisi zaradi vzdrževanja bodisi zaradi kakovostnejše ureditve oz. prenove, je to obvezujoče za vse lastnike; če se kdo ne strinja ali nima možnosti plačila, je predvideno, da strošek začasno prevzame določena banka in znesek vpiše v hipoteko na lastnika stanovanja.

Z večjo vlogo arhitektov se zagotavlja, da naselja ohranjajo urejeno podobo in kulturo bivanja, kar je osnovni namen varovanja kulturne dediščine.

Zato praviloma ni potrebe po dodatni vlogi zavodov za varovanje kulturne dediščine. Naloga teh zavodov je usmerjena predvsem na varovanje starejših, spomeniško zaščitenih objektov.

Kaj potrebuje Slovenija na tem področju?

Potrebujemo celovito politiko kakovosti vzdrževanja in prenove, ki bo preprečevala nastajanje degradiranih naselij in omogočala ustrezno kulturo slovenskega prostora.

Zato je treba:

uzakoniti vlogo arhitektov v vseh fazah trajanja objektov – ne le v okviru samega vzdrževanja, temveč tudi v okviru naknadnega razvoja z ustreznimi urbanističnimi odloki;

zagotoviti sredstva za izdelavo okvirnih sanacijskih programov za posamezna naselja, ki bodo v sodelovanju s projektanti osnova za oblikovanje urbanističnih odlokov;

določiti pravila in dolžnosti lastnikov objektov ter možnosti za financiranje sanacijskih programov in prenove objektov;

določiti obveznost prodajalca stanovanj, da ob nakupu stanovanja z ustrezno dokumentacijo podrobno seznani lastnike s pravili in dolžnostmi v naselju;

določiti delovanje in kompetence lokalne skupnosti ali uprave z nalogo, da skrbi za usklajevanje skupnih interesov pri urejanju naselja.

Zavedati se moramo, da je le s celovito politiko prenove možno izboljšati podobo slovenskega prostora – kar bi moral biti tudi cilj arhitekturne politike Slovenije.

––––––

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.